Foto: Žurnal24 Klemen Grošelj (Foto: Boštjan Tacol) Vse skupaj bi izpadlo kot medijska komedija, če ne bi na stepah vzhodne Ukrajine ljudje dejansko umirali, zaradi brutalne geopolitike, ki se vrača v naša vsakdanja življenja in jih tudi vedno bolj oblikuje. Priča smo še eni tragediji, katere prave razsežnosti se bodo šele razkrile. Pri tem je še najbolj presenetljivo kako nepripravljene so ZDA in EU na krizo, ki se razvija in dogaja v Ukrajini ter medijska histerija, ki vse skupaj spremlja. Pri tem izstopa vprašanje ruske vloge v teh dogodkih. Ali v operacijah na vzhodu Ukrajine sodelujejo redne enote Ruske vojske sploh ni vprašanje, saj je več kot očitno, da Rusija aktivno podpira proruske sile. O tem ni nobenega dvoma in zato ni nobene potrebe po medijskih salvah in razpravah ali Rusija s tem krši mednarodno pravo? Da krši ga, tako kot ga mnoge države, tudi demokratične s svojimi ravnanji in posegi na tujem ozemlju.

Edino smiselno vprašanje je zakaj ga krši? In odgovor je preprost kot je samo vprašanje, zato ker ve, da ga lahko in ker ve odgovor na vprašanje: "Kaj bodo ZDA in EU naredila, če Rusija vojaško posreduje v Ukrajini?" Odgovor je surovo realpolitičen –zelo malo če sploh kaj. Seveda bomo veliko razprav in uvedle se bodo širše gospodarske sankcije in pri tem se bomo bolj ali manj ustavili. Zaradi njih bo trpelo rusko gospodarstvo, trpela bodo evropska gospodarstva in v veliko manjši meri tudi ameriško gospodarstvo. Pripravljenost za uresničevanje teh sankcij pa bo z vsakim dnem manjša, kar je že moč zaznati pri mnogih evropskih voditeljih. Se pa bo Rusija oddaljila od Zahoda, kar bo reševanje mednarodnih vprašanj kot so iranski jedrski program, islamski kalifat na Bližnjem vzhodu in podobne naredilo skoraj nerešljive. Sprijazniti se bo potrebno, da se je svet spremenil in da je pač Rusija, karkoli si že mislili o njej, ena izmed pomembnih, hkrati tudi jedrskih, sil tega sveta. Zahod bo pač danes težje uveljavljal svoje interese, kot s(m)o jih v devetdesetih prejšnjega stoletja. Pri tem naj nam bo v opomin po nedavnem incidentu med ameriških izvidniškim letalom in kitajskem lovskim letalom, depeša Ljudske republike Kitajske, ki je od ZDA zahtevala, naj te omejijo svojo izvidniško dejavnost. Gre za vsebino, ki bi še desetletje ali dve nazaj sodila v poglavje znanstvene fantastike mednarodnih odnosov, je danes realnost. Zato za vse, ki se še niso zbudili iz pijanosti t.i. demokratične zmage v hladni vojni – dobrodošli v negotovem multipolarnem svetu.    

In če se sedaj vrnemo k nesrečni Ukrajini. Reakcija predsednika Porošenka in izjave predsednika vlade Jacenjuka, sodijo v okvir žvečenja kravate nekdanjega gruzijskega predsednik Šakašvilija, ko je avgusta 2008 ugotovil, da je med njim v Tbilisiju in ruskimi silami le nekaj deset kilometrov praznine. Glede na poročila s terena se je ukrajinskim silam zgodil razpad fronte, pri čemer se precejšen del teh znašel v obroču proruskih sil. Kako resno je stanje je bilo ob medijski histerij težko razbrati, je pa bilo to moč razbrati iz pepelnato sivega obraza obrambnega ministra Geleteja, ki se edini v ukrajinskem vodstvu zaveda resnosti razmer na terenu. Na to konec koncev opozarja tudi današnji Putinov poziv proruskim upornikom naj vzpostavijo humanitarne koridorje skozi katere bo ujetim ukrajinskim silam, brez orožja in opreme omogočen umik proti zahodu. Odseva pa tudi premišljenost ruskih potez v Ukrajini njen namen pa je dvojen, na eni strani povsem vojaško praktičen, da se sprostijo proruske sile, ki blokirajo obkoljene sile in na drugi strani povsem psihološki, saj se bodo izpuščeni ukrajinski vojaki vrnili v svoje domače okolje in pripovedovali svojo strašno izkušnjo s fronte ter s tem širili strah. Ukrajincem pa se bo zgodil Čudež pri Kobaridu iz leta 1917, ko je strah, ki so ga širili umikajoči se italijanski vojaki povzročil popoln kolaps italijanske fronte, ki se je stabilizirala šele po prihodu sil Antante na reki Piavi. To potezo pa bo Rusija hkrati predstavila, kot humanitarno in kot korak k začetku političnega procesa prekinitve ognja in pogovorom Kijeva z uporniki.

Zelo verjeten je tudi prihod ali vsaj ponudba da se na območje pošljejo mirovne sile bodisi OZN ali kakšne regionalne organizacije. Seveda pa s tem žogico boleče vrnila v Kijev in na Zahod, ki bosta pred težko odločitvijo. Zato bo vrh Nata prihodnji teden morda eden pomembnejših v tem desetletju in kjer bo Slovenija tako kot vse članice, bolj kot to kdo jo bo zastopal, potrebovala s slovenskimi nacionalnimi interesi oblikovana stališča.         

Komentar avtorja ne odraža mnenja uredništva.