Harbort je pred kratkim izdal knjigo o nemških žrtvah serijskih morilcev “Begegnung mit dem Serienmörder“ (Srečanje s serijskim morilcem). Pogovarjal se je s 107 ljudmi, ki so srečanje s "smrtjo“ preživeli, in na podlagi njihovih izkušenj ugotovil, na kakšne ljudi prežijo serijski morilci in kako se je v takšni situaciji najbolje odzvati.

"Zakaj ravno jaz?"
Kot pripoveduje Harbort, žrtve srečanja z osebo, ki jim je skušala vzeti življenje, ne bodo nikoli pozabile, saj so doživele globoke duševne travme. "Občutek, da je bilo njihovo življenje odvisno od volje druge osebe, se le težko preboli. Vse žrtve se po dogodku sprašujejo: 'Zakaj ravno jaz?' Na to vprašanje ni odgovora. V večini primerov gre za loterijo smrti, ki ji nekateri pravijo usoda oziroma smola. Sliši se grdo, ampak tako pač je," pravi Harbort in dodaja, da serijski morilci morijo pod določenimi pogoji. Njihovo željo po ubijanju sproži tudi določeno obnašanje žrtve. "Moški, ki je umoril veliko žensk, mi je povedal, da je pogled v oči prestrašene žrtve v njem izzval občutek vsemogočnosti. Presenetila pa ga je ženska, ki se ni branila, ampak ga je objela in se želela z njim pogovarjati o njegovih težavah. Počutil se je tako majhnega, da je takoj pobegnil. Žal ne morem trditi, da je to recept. Storilci se namreč med sabo razlikujejo. V mnogih primerih so na primer morilci pobegnili, ker se je žrtev branila. Želim, da ljudje s pomočjo knjige izvejo, kje so ranljivi in kdaj se obnašajo neprevidno. Razmislijo naj o svojem življenju. Tisti, ki so zelo samokritični, živijo varneje."

Na vprašanje, kako bi se odzval, če bi ga nekdo napadel, Harbort odgovarja: "Najprej bi malo počakal in poskušal s storilcem vzpostaviti oseben odnos. Postati mu mora jasno, da je napadel individuum, v meni mora videti človeka. Ne vem, če bi se rešil. Verjetnost pa je vsekakor večja."

Največ žrtev je ženskega spola
Kriminalist je ugotovil, da se morilci v večini primerov spravijo na samske ženske iz socialno šibkejšega okolja. "Na to pa se ne moremo zanesti. Veliko vlogo igra namreč tudi naključje.“ Žrtev in morilec se po navadi ne poznata, kar je tipično za serijske umore. "V 80 odstotkih primerov se ne poznata. Veliko morilcev mi je izdalo, da so iskali neznance, saj so lahko le tako v žrtvi videli objekt in ne subjekt."

Harbort je še ugotovil, da se največ umorov zgodi v žrtvinem stanovanju. "Ljudje se doma počutimo varne. Menimo, da se nam ne more nič zgoditi, ker se nam doslej še ni. Tako postanemo ranljivi."