Učiteljica Barbare Arrowsmith-Young iz Kanade je že v prvem razredu njeni mami rekla, v Barbarini prisotnosti, da ima neke vrste mentalno blokado, zato se ne bo nikoli mogla učiti kot drugi otroci. Zdaj, ko je pomagala več kot štiri tisoč otrokom z učnimi težavami, se temu le smeji.

Danes 61-letnica ima magisterij iz šolske psihologije šole in je pred kratkim objavila prelomno ter zelo hvaljeno knjigo z naslovom The Woman Who Changed Her Brain (Ženska, ki je spremenila svoje možgane), poroča guardian.co.uk. Ampak v svojih 20. letih je bila obupana in pogosto depresivna. Ni vedela, kaj je narobe.

Sijajna in nedojemljiva hkrati

Po eni strani je bila briljantna s skoraj popolnim zvočnim in vizualnim spominom. "Lahko sem gledala novice ob 18h in jih dobesedno ponovila ob 23h. Lahko sem odprla knjigo in prebrala prvi, drugi, tretji stavek ter si jih vizualno zapomnila. Zapomnila sem si cele knjige z vajami," pojasnjuje danes, a po drugi strani ni razumela ničesar: "Pomen se ni nikoli kristaliziral. Vse je bilo razdrobljeno, nepovezano."

Recitirala je filmske scenarije, vendar ni razumela urinih kazalcev in ni znala povedati, koliko je ura. Pri izpitih je pogosto dobila 100 odstotkov, ko pa so naloge zahtevale sklepanje, logiko, povezavo, razlago ali ko je preprosto potegnila napačne podatke iz spomina, je dobila 10 odstotkov. "Učitelji niso razumeli in so mislili, da se ne trudim," pravi.

Prve vaje

Začela je načrtovati vaje stimulacije možganov, da bi spodbudila tiste dele, ki niso delovali kot bi morali. Na kartice je narisala sto ur z dvema kazalcema, vsaka je kazala drugačen čas, na hrbtno stran pa je zapisala čas.  Potem je poskušala povedati čas vsake kartice in reverjala na drugi strani, če je ugotovila pravilno. Vadila je osem do deset ur na dan. Postopoma je postajala hitrejša in natančnejša. Nato je dodala še tretji kazalec, da bi bila naloga težja. Potem četrtega za desetinke sekunde, in petega za dneve v tednu.

Pripravila je še več vaj za različne dele možganov in ugotovila, da delujejo. Do svojega 30. leta je končno delovala normalno, pravi. To ni bila prelomnica le zanjo. "V tistem času je vse delo z osebami z učnimi težavami potekalo tako, da so naloge razdelili na manjše korake in informacije podajali v manjših kosih," se spominja in dodaja: "Vse je izhajalo iz predpostavke, da učenca ni mogoče spremeniti. Ampak videla in dokazala sem, da je to mogoče."