Združenje Exit Italija je včeraj navedlo, da je bilo leta 2004 kar okrog 30 vprašanj glede zakonskega sprejema evtanazije v Italiji, danes pa naj bi jih bilo po njihovih podatkih vsaj trikrat več.

Razprava o legalizaciji evtanazije v Italiji je ponovno sprožena po nedavni smrti 40-letnega Fabijanija Antonijanija, ki je po prometni nesreči leta 2014 ostal slep in popolnoma hrom. Antonijani, ki ga italijanska javnost pozna tudi pod imenom DJ Fabo, je med drugim poslal tudi apel italijanskemu predsedniku, da bi spremenil zakon.

Foto: EPA Marco Cappato Zagovarjal je, da ima pravico do dostojanstvene smrti, ki si jo je želel, kot je poudarjal, zato, ker se počuti kot v kletki. Dosegel je, da so ga odpeljali v Švico, kjer je bil evtanaziran.

V Švico mu je pomagal italijanski aktivist Marco Cappato, ki si že več let prizadeva, da bi Italijani uzakonili pravico do smrti. V evropskem prostoru jo zakon dovoljuje le na Nizozemskem, v Belgiji in Luksemburgu, medtem ko nekatere države, tako kot Švica, dovoljujejo nekakšno obliko evtanazije, ki jo imenujejo asistiran samomor.

"Samomorilni turizem"

V Švici pomoč pri samomoru poznajo že od leta 1942; tamkajšnji zdravniki lahko Švicarju ali tujcu predpišejo smrtonosne droge, ta pa nato prevzame aktivno vlogo pri njihovem upravljanju.

Švica je v zadnjih letih postala destinacija tako imenovanega samomorilnega turizma. V državi delujejo štiri organizacije, ki nudijo pomoč pri samomoru. Večina, kot tudi omenjeni Italijan, se jih zateče v kliniko Dignitas, ki deluje od leta 1998.

Postopek s posamezno stranko traja vsaj tri mesece; če zdravnik oceni, da je pacient neozdavljivo bolan, do samomora pride v treh do štirih tednih. Pomoč pri samomoru v tej kliniki stane slabih devet tisoč evrov, če klinika poskrbi tudi za pogreb in ureditev pravnih zadev pokojnika, v nasprotnem primeru pa slabih šest tisoč evrov.

dezurni@zurnal24.si