Večina domačinov se ob napovedi obiska glavnega mesta v Mjanmaru le nasmeje. Prodajalec, ki je meni in sopotniku prodal avtobusno karto, je na vprašanje, kakšno je glavno mesto ob glasnem krohotu raztegnil roke in odgovoril: "Veliko."
Mesto Najpido je prestolnica Mjanmara postal šele leta 2006, po tem ko se je vojaška hunta odločila premakniti prestolnica iz Yangoona. Gradnja je potekala v skrivnostnih okoliščinah in s skopimi pojasnili generalov. Kot je leta 2006 poročala novinarka Al Jazeere, ki je z dovoljenjem generalov ena izmed prvih predstavnikov sedme sile obiskalo mesto, so tudi državne uslužbence o spremembah obvestili tik pred zdajci. V novembru 2005 naj bi tako v petek nekaj sto uslužbencem sporočili, naj se preselijo v novo mesto, kjer jih pričakujejo do ponedeljka.
Po eni izmed bolj racionalnih razlag, naj bi generali prestolnico preselili, ker Yangoon z okoli sedmimi milijoni ljudi ni več dopuščal širjenja. A tudi po desetletju od uradne selitve prestolnice, nekdanje glavno mesto Yangoon še vedno spremljata gneča in prometni zamaški. Prav nasprotno pa v novi prestolnici velike prometnice samevajo. Prav te prazne desetpasovnice celo dvanajstpasovnice so ena izmed osrednjih "znamenitosti" Najpidoja.
Mesto so generali načrtovali do potankosti, kar je razvidno že iz zračnih posnetkov. Ulice in ceste so geometrično razporejene, tudi namen sosesk je natančno določen. Četrt z državnimi objekti, hotelska četrt, rezidenčna četrt, diplomatska četrt ... No, slednja sicer sameva, saj večina ambasad kljub zagotovljenemu mestu ni pristala na selitev in ostaja v Yangoonu.
Po uradnih podatkih v mestu živi nekaj manj kot milijon prebivalcev, a neuradno naj bi bilo število prebivalcev manjše. Najin taksist se je v glavno mesto preselil z bratom iz vzhoda države. Na vprašanje, ali mu je življenje v mestu všeč, pa je nekako zamomljal, da že, saj ima tu službo.
Za ogledovanje znamenitosti je skorajda nujen najem taksija, saj glavne znamenitosti v njem niso tako zgoščene, da bi se med njimi lahko sprehodili, javni mestni prevoz pa je praktično neobstoječ. Cena nekajurnega najema taksija vas bo sicer stala toliko kot avtobusna vožnja do nekdanjega glavnega mesta Yangon. Za okoli 300 kilometrov dolgo vožnjo po eni izmed najboljših prometnic Mjanmara boste najverjetneje prestali v dobrih šestih urah.
Najpido je poleg Jangona in Mandalaya nekakšno prometno središče, od koder je mogoče z avtobusom priti tudi do krajev s slabšo povezavo.
Poleg ogromne infrastrukture si v mestu velja ogledati še Uppatasanti pagodo. Ta se po velikosti morda lahko primerja s pagodo Shwedagon, ne more pa se kosati z njenim magičnim vzdušjem. Na ogled je še nekaj muzejev, če pa si zaželite družbe ljudi pa je priporočljiv obisk katere od restavracij/menz ali pa lokalne tržnice.