Temni deževni oblaki so se valili po nebu nad Amstettnom, ko se je verjetno najbolj znani avstrijski pripornik Josef Fritzl v spremstvu zaporniških policistov odpeljal do svoje hiše groze, kjer je 24 let v incestnem ujetništvu zadrževal hčer Elisabeth in njune tri od skupno sedmih otrok. Ko je Fritzl izstopil iz vozila, je z glavo, zakrito s papirjem, z naglimi koraki stopil do svoje hiše.

Fritzl se je na prizorišče zločina vrnil v režiji državne tožilke Christiane Burkheiser, ki je želela tako iz prve roke pridobiti dodatne informacije o tem, kako je pošasti iz Amstettna uspelo 24 let zadrževati v ujetništvu svojo drugo družino. Kor poroča časnik Kronen Zeitung, je bil 73-letni inženir ves čas obiska hladnokrven, le ko se je v spremstvu tožilke in policistov spustil proti kleti, kjer je zadrževal svoje ujetnike, naj bi pokazal nekaj čustev. Fritzl naj bi med razlago ves čas govoril v množini, kot da je imel pomagače.

Prvič omenil uro
Nepričakovani obiskovalci hiše groze so se sicer najdlje zadržali pri zloglasnih 300-kilogramskih jeklenih vratih, ki vodijo v klet, kjer so svojo agonijo doživljali Elisabeth in njeni otroci. Fritzl je preiskovalce presenetil z izjavo, da so imela vrata vgrajeno neke vrste uro štoparico, ki naj bi poskrbela, da bi se vrata po izteku določenega časa odprla, ujeta družina pa bi lahko zapustila zapor. Kljub temu preiskovalci niso našli nobenih dokazov o obstoju te domnevno 30 let stare ure.

Končni sklep, do katerega so preiskovalci prišli po ogledu kleti, se glasi, da Fritzlovi ujetniki v kleti niso imeli nobene možnosti za pobeg iz ujetništva, ki jim ga je namenil njihov oče oziroma dedek.