V indonezijskem avtonomnem območju Nova Gvineja na istoimenskem otoku živijo mnoga plemena še povsem prvinsko življenje lovcev in nabiralcev sredi neobljudene džungle. V okvir prastarega načina življenja sodi tudi odsotnost predsodkov pri oblačenju. Tako denimo moški pripadniki plemen Dani, Asmat in Fayu hodijo naokoli povsem razgaljeni, le na svojo moškost imajo nataknjen neke vrste tulec, imenovan koteka.

Namesto tulca spodnjice
Toda tej skromnosti pri oblačenju bo kmalu konec. Parlament v 3.500 kilometrov oddaljeni Džakarti je oktobra lani sprejel novo protipornografsko zakonodajo, ki v večinsko muslimanski državi po novem prepoveduje nošenje prej omenjenega "okraska" na moškem spolnem organu. Namesto tulca, ki si ga domorodci privezujejo okoli kolkov, bodo zdaj morali nositi spodnjice, kar naj bi tudi v divjem pragozdu zagotovilo "spodobnost".

Nova zakonodaja, ki ji botruje islamsko usmerjena vlada, pa na križ ne bo pribila samo za večinoma muslimansko Indozenijo nespodobnih oblačil, ampak tudi nekatere telesne kretnje in umetniške stvaritve tradicionalnih plemen in drugih družbenih skupin. Poleg kotek bodo tako na smetišče zgodovine odvrženi še nekateri tradicionalni plesi, falični totemi novogvinejskih plemen ter gole skulpture hindujcev, ki živijo večinoma na Baliju.

Bojazen pred nemiri
"Antipornografski zakon predstavlja našim regionalnim kulturam veliko grožnjo, saj je uperjen proti naši dediščini," meni Lemok Mabel, vodja območnega urada za varstvo dediščine v Novi Gvineji, ki napoveduje izbruh množičnih demonstracij med avtohtonim prebivalstvom. "Konfliktni potencial je velik, saj večina domorodcev za nov zakon še ne ve, ker živijo v naseljih, odrezanih od komunikacijskih poti," izraža Mabel bojazen.

Sicer pa je Nova Gvineja že per se lonec, v katerem kipi. Tamkajšnja plemena so z nadvlado Indonezije – najštevilčnejše muslimanske države na svetu – zelo nezadovoljna. Tako vedno znova izbruhnejo manjši spopadi med njimi in pripadniki indonezijske vojske, ki na nemirnih območjih skrbi za varnost. O dogajanju v Novi Gvineji je svetovna javnost informirana nadvse pomanjkljivo, saj se le redkim poročevalcem uspe prebiti v osrčje prvinskega pragozda na skrajnem vzhodu Indonezije.