Otroka sta morala vse od ločitve njunih staršev stanovati pri materi v Franciji. Ko pa sta se po obisku očeta navzela britanskega načina življenja, se nista hotela več vrniti k materi.

Mati je sicer na sodišču poskušala dokazati, da ima ona pravico odločiti, kje naj bi živela, in da je vso zadevo zakuhal njun oče. A glavni od treh sodnikov, ki so materino tožbo zavrnili, je povedal, da dečka resnično ne marata Francije in da se v novem okolju nista znašla. Pokazala sta tudi jasno izražena stališča, saj sta povedala, da imata Veliko Britanijo raje predvsem zato, ker tam lahko v šolo hodita peš, imata svoje ključe in jima ni treba narediti toliko domačih nalog.