Že 15 minut po začetku kemoterapije je staršem še ne petletnega Charlieja Whitakerja postalo jasno, da nekaj ne bo v redu. Charlie je začel bruhati, temperatura se mu je povišala, a vrnitev nazaj po začetku terapije ni bila možna. Edina rešitev je bila transplantacija kostnega mozga – a darovalca ni bilo na vidiku.

Še pred začetkom kemoterapije so sicer starša opozorili, da je terapija za tako mladega otroka, ki ima redko obliko anemije, "kot da bi zlival strup na vrtnice".

"Ko sem videla, kako zelo slaboten je bil, sem spoznala, da sem storila napako. Prosila sem zdravnike, naj nehajo. Ampak rekli so mi, da je že prepozno in da sva ravnala pravilno," pravi njegova mati Michelle.

Britanski par se je potem znašel v središču pozornosti britanske javnosti, saj sta se odločila za otroka na podlagi njunega genetskega zapisa – Michelle je s pomočjo napredne zunajtelesne oploditve rodila enega izmed prvih otrok iz epruvete, Jamieja. Njegove matične (izvorne) celice bi namreč lahko pozdravile Charliejevo redko obliko anemije.

Starša sta se odločila za napredno reproduktivno tehnologijo, pri kateri lahko izločijo zarodke z genetskimi motnjami in za oploditev izberejo le zdrave zarodke. Kljub temu pa tudi to ni zagotovitev, da bi poseg na koncu uspel.

V naslednjem koraku so morali s posegi odpraviti učinke kemoterapije. Charlieju so lasje odpadli, morali pa so ga tudi dobesedno prikleniti na infuzijo, da ni dehidriral. Nato so se lahko šele začeli ubadati s presaditvijo kostnega mozga. Šele zdaj, sedem let po Jamiejevem rojstvu, so zdravniki naznanili, da je Charlie zagotovo in povsem ozdravljen. Za bližnje člane družine pa je Jamie postal pravi mali junak, saj je rešil življenje svojega brata. "Imel sem tri leta, ko sta mi mami in oči povedala, da sem rešil bratovo življenje. Vesel sem, da sem to storil, se pa ne počutim kot superjunak."