"Absolutni mir na našem svetu je nedosegljiv cilj," je v zahvalnem govoru povedala Suu Kyi. Poudarila je, da v Burmi (Mjanmarju) ostaja veliko političnih zapornikov in opozorila, da se ne sme zgoditi, da bodo zaradi izpustitve nekaterih vidnejših na ostali pozabljeni.

Nagrado so zanjo sicer leta 1991  prevzeli zdaj že pokojni soprog Suu Kyijeve, Britanec Michael Aris, in njuna sinova Alexander in Kim.

Nobelov odbor je Suu Kyijevi nagrado za mir podelil za "njen nenasilen boj za demokracijo in človekove pravice". Vodja mjanmarske opozicije je bila takrat že v hišnem priporu, v katerem je pristala, ker vladajoča vojaška hunta ni želela priznati zmage njene Narodne lige za demokracijo na volitvah leto dni pred tem. Na podelitev nagrad v Oslo bi Suu Kyijeva takrat sicer lahko odpotovala, a se je bala, da ji hunta nato ne bo dovolila vrnitve domov.

Iz podobnega razloga Nobelove nagrade za mir niso prevzeli tudi nemški novinar in pacifist Carl von Ossietzky (1936), ruski disident Andrej Saharov (1975) in poljski sindikalni voditelj Lech Walesa (1983). Po Suu Kyijevi je edini še živeči lavreat, ki ni prevzel prestižne nagrade, zaprti kitajski disident Liu Xiabao. Nagrajen je bil leta 2010.

66-letna Suu Kyijeva je bila iz hišnega pripora, v katerem je v minulih 22 letih preživela kar 15 let, izpuščena konec leta 2010. V Mjanmaru so namreč po desetletjih grobe vojaške diktature takrat počasi začeli uvajati demokratične reforme. Na aprilskih volitvah je zasedla poslanski sedež, maja pa so ji oblasti izdale potni list, nakar je prvič po 24 letih zapustila domovino.