Milon si je čast in blaginjo zagotovil kot rokoborski kralj. Športnik iz grške mestne državice Kroton, ki je ležala na jugu današnje Italije, je bil nepremagljiv leta 540 pred našim štetjem že na deških tekmovanjih, med leti 532 in 516 pa je osvojil kar šest olimpijskih zmag. Legenda celo pravi, da je bil rokoborec v prvih vrstah tudi v času, ko se je njegova državica znašla v vojni. Na tekmah naj bi nastopil podobno kot v pripovedki o Herkulesu, torej je z levjo grivo na glavi v beg pognal marsikaterega nasprotnika.
Arhichion je svoj tretji naskok na vrh v najbolj kruti disciplini antičnih iger - pankrationu (popolnem boju) - plačal s smrtjo. V odločilnem dvoboju ga je tekmec močno stisnil za grlo, zaradi česar je izdihnil. Toda le nekaj trenutkov prej je svojemu krvniku zlomil enega od zob, zaradi česar je ta nakazal predajo. Mrtvega Arhichiona so zato razglasili za zmagovalca, kar je bil njegov tretji naslov.
Samo zaradi Nerona so Grki morali olimpijske igre preložiti za dve leti na leto 67 našega štetja in za to priložnost uvesti še nove discipline v izvajanju tragedij in igranju kitare. Rimski je zmagal na šestih tekmovanjih, treh glasbenih in treh športnih. Med zmagami je bila najbolj prestižna tista na dirki s štirivprežno kočijo. Cesar je sam krmaril kočijo, pozneje padel z nje, a se je kljub temu dal razglasiti za zmagovalca. Vsem dogodkom navkljub je pozneje le držal obljubo: Grkom, ki jih je Rim okupiral v drugem stoletju pred našim štetjem, je podaril davčno samostojnost.
Še vedno ni znano, ali sta tudi druga dva najbolj znana olimpijska udeleženca takratnega časa, oče Aleksandra Velikega Filip II. Makedonski in rimski cesar Tiberij, sama prijela za konjski vpregi. Pri konjeniških športih namreč medalj niso prejemali jahači ali kasači, pač pa lastniki konj, zato je bila medalja dosegljiva tudi ženskam, ki sicer na olimpijadah takrat niso smele nastopiti.
Olimpijske igre, ki so se jih kot tekmovalci in gledalci lahko udeležili le svobodni in nekaznovani grški moški (pozneje tudi rimski), so sprva trajale le en dan, pozneje so jih raztegnili na tri, od leta 472 pred našim štetjem pa celo na pet dni. Začele so se s slovesno zaprisego športnikov in trenerjev, končale pa z razglasitvijo in banketom za zmagovalce. Za zaščito udeležencev in gledalcev so v času tekmovanj kakor tudi v času prihodov in odhodov udeležencev razglasili olimpijski mir (Ekecheiria), ki ga ni smela prekršiti nobena država in noben posameznik.
Zmagovalec je pred zlatim kipom Zeusa, ki ga je izdelal kipar Phidias in predstavlja enega od sedmih svetovnih čudes antične dobe, prejel oljčno vejico. Največ jih je zbral tekač Leonidas iz Rodosa, ki je osvojil kar dvanajst olimpijskih zmag.
Domače mestne države so svojim zmagovalnim junakom podarile denarne nagrade in davčno svobodo ter jim posvetile kipe in zmagovalne pesmi. Materialne dobrine pa so že v tistem času vplivale tudi na športna dogajanja, saj je prihajalo tudi do podkupnin. Tako je na primer boksar Eupolos iz Tesalije leta 388 pred našim štetjem podkupil kar tri svoje nasprotnike. Ko je afera prišla na plan, je moral plačati izgradnjo šestih zelo dragih Zeusovih kipov v naravni velikosti. Ta tako imenovani Zanes, na katerem so bili izpisana imena goljufov, je bil v opozorilo drugim postavljen na poti do 214 metrov dolgega in 32 metrov širokega stadiona. V antični Olimpiji je bilo med izkopaninami najdenih 17 tovrstnih kipov.
Medtem ko so igre sprva športnikom po desetmesečnem treningu pomenile boj za čast in slavo svoje države, pa so pozneje postale bolj priložnost športnikov za karierizem in poklicno ukvarjanje s športom. To je tudi eden od osnovnih razlogov, zakaj je cesar Theodosius I. leta 393 našega štetja igre prepovedal. Drugi razlog je bil za krščansko-rimskega vladarja v tem, da naj bi po njegovem olimpijske igre gojile poganski kult.
Tekmovanja na antičnih olimpijskih igrah:
* Tek na stadionu: Prvič so ga izvedli leta 776 pred našim štetjem in je bil na prvih 14 igrah edina disciplina. Tekači so morali preteči razdaljo 192 metrov, prvi zmagovalec pa je postal Koroibos iz Elisa.
* Dvojni tek (Diaulos): Vpeljali so ga leta 724 pred našim štetjem, tekači pa so morali preteči dve dolžini stadiona. Stadion je bil takrat dolg 214 metrov, širok pa 32 metrov. Ker takrat še ni bilo označenih prog, so na začetku in koncu steze zadoščali leseni stebri.
* Tek na dolge proge (Dolichos): Leta 720 pred našim štetjem so prvič uvedli tek na daljših razdaljah, ki je imel dve različici. Pri prvi je bilo treba preteči dvajset dolžin stadiona (3480 m), pri drugi pa 24 dolžin (4608 m).
* Oboroženi tek (Hoplitodromos): Dve razdalji stadiona so morali od leta 520 pred našim štetjem preteči tekači opremljeni s čelado, ščitniki na nogah, kopjem in ščitom.
* Peteroboj (Pentathlon): Leta 708 pred našim štetjem uvedena disciplina je bila sestavljena iz meta diska in kopja, skoka v daljino, teka (verjetno na eni razdalji stadiona) ter rokoborbe. Natančna pravila niso znana, a je tekmovanje verjetno potekalo po sistemu izpadanja. Met diska in kopja ter skok v daljino so bili takrat zastopani le v peteroboju in ne kot posamične discipline.
* Rokoborba: Pri od leta 708 pred našim štetjem uvedeni rokoborbi so bili dovoljeni vsi prijemi, poleg tega pa ni bilo omejitev teže, zato so bili težji rokoborci vedno v prednosti. Tekmovalci so se redno oskrbovali s pravilno prehrano za povečanje mišične mase, kar velja za prvi primer "dopinga" v olimpijski zgodovini. Dvoboj se je končal s trikratnim dotikom tal enega od rokoborcev.
* Boks (Pygme): Ni natančno znano, kdaj v sedmem stoletju pred našim štetjem se je na olimpijskih igrah prvič pojavil boks. Boksarskih rokavic takrat še ni bilo, namesto tega so si boksarji roke ovili z usnjenimi jermeni. Dvoboj se je končal z nezmožnostjo enega od tekmovalcev ali s predajo.
* Popolni boj (Pankration): Najbolj brutalno disciplino starih Grkov so uvedli 648 pred našim štetjem in je bila sestavljena kot mešanica rokoborbe in boksa. Dovoljeno je bilo vse razen grizenja in praskanja.
* Konjeništvo: Dirke s štirimi vpregami preko 14 kilometrov so bile leta 648 pred našim štetjem uvedene kot prva konjeniška disciplina. 32 let pozneje so sledile prve konjske dirke, leta 406 pa še prve dirke z dvema vpregama. Izredno zanimanje za konjske športe je s časom prineslo razširitev tovrstnega programa: četvero in dvovprege so bile namenjene žrebcem, dvovprege tudi mulam, posamične dirke pa žrebcem in kobilam. Zanimivo je, da zmagovalec po dirki ni postal jahač ali kasač, pač pa lastnik konja. Na ta način so do olimpijskega naslova skozi stranska vrata lahko prišle tudi ženske, ki jih sodelovanje na igrah sicer ni bilo omogočeno.
* Tekmovanja za trobentače in glasnike: Kako je prišlo do uvrstitve tega s športom nepovezanega tekmovanja v spored olimpijskih iger ni znano, ve se le, da je bil trobentač po imenu Herodoros med leti 328 in 292 pred našim štetjem kar desetkratni olimpijski zmagovalec.