Nekdanji francoski reprezentant Zinedine Zidane se sramuje trenutka, ko je v finalu svetovnega prvenstva podlegel provokacijam Marca Materazzija in z nešportno potezo, ki je postala pravi spletni hit, neslavno končal svojo reprezentančno kariero.
Zidane je pred 11 leti v 110. minuti finalnega obračuna na olimpijskem stadionu v Berlinu reagiral na žaljivke italijanskega branilca in ga z glavo silovito udaril v prsni koš ter si prislužil neposredno izključitev. Po streljanju 11-metrovk so se takrat zmage in naslova svetovnega prvaka, četrtega v zgodovini, veselil Italijani.
Dogodek je bil deležen ogromne medijske pozornosti, saj se je s tem končala reprezentančna pot enega najboljših nogometašev vseh časov. "Nisem bil ponosen," se je v pogovoru za francoski nogometni program Telefoot spominjal Zidane.
"Nisem ponosen na to gesto zaradi vseh mladih igralcev, trenerjev in prostovoljcev, ki se trudijo za boljši nogomet, a to je del moje kariere, mojega življenja. Ena tistih reči, ki niso prijetne, vendar jih moramo sprejeti," je v okviru dokumentarca, s katerim so Francozi počastili kariero nogometnega idola, povedal Zidane.
Dokumentarec vsebuje tudi pogovor z Zidanovim pokojnim očetom, ki govori o ljubezni do sina in vnukov. Beseda očeta Smaila so nekdanjega nogometaša ganile do solz. "Ni me sram povedati, da ga imam rad. Vnuke tudi. Ko govorimo po telefonu, jim povem, da jih imam rad," je povedal Zidane starejši in odkrito priznal, da temu ni bilo vedno tako.
"Moj oče je moj vzor." - Zinedine Zidane
Zidane je v svoji karieri igral za Cannes, Bordeaux, Juventus in Real Madrid. Pohvali se lahko s kopico individualnih in ekipnih dosežkov ter naslovom svetovnega prvaka (1998).
Upokojil se je leta 2006 in si pod okriljem Reala Madrida pridobil pomembne trenerske izkušnje. V sezoni 2013/2014 je bil pomočnik Carla Ancelottija, nato je prevzel Realovo B ekipo.
V začetku leta 2016 je bil po odhodu Rafael Beníteza imenovan za trenerja kraljevega kluba, s katerim je v letu in pol osvojil neverjetnih sedem lovorik, vključno z naslovom španskega prvaka in dvema zaporednima zmagama v Ligi prvakov, kar od reorganizacije elitnega nogometnega tekmovanja (od leta 1992) ni uspelo še nobenemu trenerju ali ekipi.