Spomnimo, da je Sara Isaković na zadnjem evropskem prvenstvu (EP) v Eindhovnu na 200 m prosto osvojila prvo slovensko zlato na EP po Borutu Petriču in 21 letih. Zatem je v Pekingu na olimpijskih igrah osvojila še prvo slovensko olimpijsko plavalno kolajno. Od 9. junija leta 1988 rojene plavalke je bila hitrejša le Italijanka Federica Pellegrini. Po teh sijajnih rezultatih je jasno, da se od Isakovićeve pričakujejo le najvišja mesta. A Sara je pred odhodom v Budimpešto, kjer se bo v ponedeljek začel plavalni del EP, opozorila, da ne računa na odličje. V Budimpešti bo Isakovićeva sicer nastopila na 100 m in 200 m delfin, medtem ko bo nastope v zanjo tako uspešni disciplini na 200 m prosto izpustila. Več o njenem nastopu pri naših vzhodnih sosedih, treniranju v Ameriki, ciljih v prihodnosti in še čem pa v spodnjem intervjuju.

Sara, pred vami je nastop na EP. Ljudje od vas pričakujejo kolajno, vendar je sami ne napovedujete. Kakšni so torej vaši cilji?
Res je žalostno, da za nekatere štejejo le kolajne. Finale na evropskem prvenstvu je zelo velik uspeh, ker je Evropa v plavanju vse močnejša. Moj cilj je finale na 200 m delfin. Trenutno se počutim zelo dobro. Na državnem prvenstvu rezultati še niso bili taki, kot bi morali biti, vendar je bilo to razumljivo, ker sem se le tri dni prej vrnila iz Amerike. V zadnjem času sem veliko trenirala, veliko sem tudi počivala. Vem, da javnost od mene pričakuje veliko, a tudi zelo malo ljudi se zaveda, kako težko je usklajevati uspešen študij in treninge. Jaz sem vse treninge, ki mi jih je predpisala moja trenerka v Ameriki, izpolnila. Poleg tega pa sem tudi uspešno končala drugi letnik študija, na kar sem zelo ponosna. Vem, da si s tem ustvarjam prihodnost, zato je moj cilj, da tudi tretji letnik zaključim v roku, nato pa bom videla, kakšen načrt bom naredila do olimpijade.

Bi bila uvrstitev v finale dokaz, da ste v razširjenem vrhu, čeprav se v zadnjem času niste stoodstotno posvečali plavanju?
Zame je cilj, da se držim svoje konkurence in ostajam v vrhu. Trenutno ne vem, koliko se lahko približam svojemu osebnemu rekordu na 200 m delfin, ker je to vrhunski rezultat, ki sem ga dosegla v olimpijski sezoni, toda če se bom čim bolj približala rezultatu, ki sem ga odplavala na svetovnem prvenstvu 2007, bo to zagotovo lahko finale, in to bi bil zame uspeh.

Na EP boste plavali le na 100 m in 200 m delfin, medtem ko vas na 200 m prosto ne bomo videli. Zakaj?
Tako sem se odločila, ker se na 200 m prosto letos nisem počutila močne. Enako sem naredila tudi leto pred olimpijado. Takrat sem plavala le delfin, ker mi kravl ni šel najbolje od rok. Malo menjam in si bom zdaj vzela nekaj počitka od kravla. Ni pa se mi treba skrivati oziroma iskati nekih izgovorov. Sem za to, da grem na prvenstvo in se borim do konca kot vedno in tudi, če mi ne gre najbolje.

Omenili ste že, da je žalostno, da so za nekatere pomembne le kolajne, a javnost zanimajo le najvišja mesta. Je torej kolajna realna možnost?
Ravno to je najbolj žalostno, da ljudi zanimajo le kolajne. Jaz sem se pred dvema letoma vrnila z zlato in mislim, da je še danes zelo veliko vredna, ker je le prva zlata ženska na evropskem prvenstvu. Nato sem dobila še olimpijsko kolajno, polfinale na svetovnem prvenstvu, tako da sem lahko na vse te uspehe ponosna in mislim, da se mi ni treba nikomur več dokazovati, razen sama sebi. Upam, da bom čez dve leti znova dokazala tisto, kar znam.

Po vaši vrnitvi iz Amerike je bilo v Sloveniji veliko govora o tem, da v Ameriki ne znajo trenirati srednjeprogašev, med katere spadate tudi vi.
Ta izjava me je zelo prizadela, ker to neposredno leti na mojo trenerko v Ameriki. Ona je zelo uspešna trenerka, tudi edina ženska trenerka v ameriški reprezentanci, trenira tudi Natalie Caughlin, ki je najuspešnejša ženska plavalka z 12 olimpijskimi kolajnami. Zato me taka izjava selektorja zelo žali, saj sama tam zelo pridno treniram. Nihče se tudi ne zaveda, kako naporna je šola in da dajem vse od sebe, da oboje združujem. Želim si, da ko pridem domov in če mi ne gre najbolje, od teh najbližjih slišim izraz podpore ali pa lepo besedo. Na žalost pa tega ni.

Selektor Roni Pikec je tudi dejal, da je vaš nekdanji trener Miha Potočnik eden najboljših trenerjev za srednjeprogaše na svetu in da bi morda bilo dobro, da bi imel on za ameriške trenerje kakšen seminar. Kako komentirate to izjavo?
Tega ne želim komentirati, ker nima smisla.

Vemo, da vam gre učenje v Ameriki zelo dobro od rok, kako pa je s treningi?
Tudi treningi potekajo zelo uspešno. Veliko vlagam v trening in delam vse, kar se od mene zahteva, ter menim, da je za zdaj to dovolj. Kot sem že rekla, tretji letnik še končam v roku, potem bom pa videla, kako bo. Vsak dan pač vidim, da je šola najpomembnejša, saj je slava na žalost hitro minljiva, še posebej v Sloveniji.

Kaj mislite s tem, da slava hitro mine?
S tem mislim predvsem to, da si hitro pozabljen.

Omenjali ste tudi nove cilje. Kateri so to?
Že od prejšnje olimpijade naprej imam sanje in se hecam, da še dobro, da sem bila druga in nisem dosegla svetovnega rekorda, da imam pred sabo še večji cilj.

V Londonu boste potem šli na zlato kolajno?
Ja, in to tudi priznam. Veliko bom garala in se trudila in res dokazala, da zelo pridno delam.

Poleg vseh študijskih in plavalnih uspehov ste letos prejeli tudi Bloudkovo nagrado in All-American-Academic Award. Koliko ti pomeni predvsem zadnje priznanje, ki ga podeljujejo zaradi izjemnih študijskih uspehov?
Tako je, to nagrado podeljujejo za nadpovprečne ocene. Na to sem res zelo ponosna. Tudi moja trenerka v Ameriki zelo veliko dá na študiji in si želi, da smo vse punce uspešne tudi v šoli in smo tudi kot skupina imele najvišje povprečje v vsem kampusu od vseh športnikov in športnic, tako da je to samo dokaz, da se lahko tako pridno študira kot pridno trenira.