Začelo se je. Mundial je tu. Letošnjega sem čakal z manj entuziazma kot prejšnje. Morda so kriva leta. Toda priznati moram, da se mi je marsikaj priskutilo.
Fifa med splošno in nogometno javnostjo, milo rečeno, nima dobrega imena. Koruptivne epizode, glasovanja v slogu razrednih volitev, pohlepni posamezniki, ki odločajo o prihodnosti daleč najbolj popularne športne panoge na svetu ... Vse to je v očeh povprečnega ljubitelja nogometa že pred časom očrnilo pogled na krovno organizacijo.
Mundial se Katarju ni dodelil pod vladavino Giannija Infantina, ampak v obdobju Seppa Blatterja. Slednji je nekaj dni pred začetkom turnirja priznal, da je bila dodelitev le-tega tej majhni državi napaka. Prepozno. Takrat so že začele prihajati novice o smešnih kontejnerskih nastanitvah za navijače (kljub ceni, ki je obljubljala dostojno bivanje v hotelu) in nenadni prepovedi prodaje piva na stadionih (ki ne velja za bogataše v ložah, kjer se bo alkohol točil brez omejitev).
Razumem, da gre za muslimansko državo. A pri organizaciji takšnega turnirja je pač treba računati s tem, da velik del obiskovalcev ne bo muslimanov. Vsiljevanje tovrstnih verskih praks je nesmiselno. In če so Katarci res tako dosledni in gre pri pivu za (ne)spoštovanje njihove kulture, zakaj potem alkohol v ložah? Očitno verske zapovedi za bogate ne veljajo, le za navadne smrtnike ...
Gianni Infantino je na nenavadni novinarski konferenci, pod plazom ostrih kritik nogometne javnosti, stopil na stran gostiteljev in okrcal Zahod, predvsem Evropo. Češ, da zdaj razume Katarce, da razume njihove frustracije. To pa zato, ker so tudi njega v mladih letih zafrkavali zaradi rdečih las ... Tega še zdaleč ne gre enačiti s predsodki, ki obstajajo med pripadniki različnih kultur, verstev, ras. Ksenofobija obstaja. Toda, da se Katarce postavlja v vlogo žrtve, je smešno.
Katar je bil še pred nekaj leti v ostrih diplomatskih sporih s svojimi arabskimi sosedami, ker naj bi državno vodstvo sponzoriralo terorizem. Tega jih torej niso obtožili na Zahodu, ampak v njihovi soseščini.
Gre za super bogato državo, kot dobro veste. Na ozemlju Katarja, ki ga je za malce več kot polovico Slovenije, živi manj kot tri milijone ljudi. Ta država je v bližnji preteklosti že gostila rokometno in atletsko elito, kopico azijskih kontinentalnih tekmovanj, na obalah Perzijskega zaliva stalno gostujejo najboljši boksarji, MMA borci, mojstri dirkalnih športov ... Katarci se lahko brez težav, v živo, nagledajo vrhunskega športa. Slovenija lahko o nogometnem SP le sanja. Smo pač majhni, naš največji stadion je v velikosti pomožnega objekta kakšnega od slavnih evropskih klubov. In s tem se moramo sprijazniti. Smo zato ubogi, zapostavljeni? Ali si naši otroci ne bi zaslužili, da v živo gledajo svetovne zvezdnike? So zato depriviligirani?
Infantino je v svojo protievropski tiradi dejal, da se tudi na Stari celini dogajajo kršitve delavskih pravic, delo na črno, šikaniranje določenega del prebivalstva. Drži. Toda treba je pogledati celotno sliko. Človekoljubne organizacije, ne le evropske ali ameriške, so več let opozarjale na razmere, v katerih so katarske stadione gradili migrantski delavci iz Indije, Bangladeša in vzhodnoafriških držav. Ne govorimo o slabih plačah ali neplačanih socialnih prispevkih, ampak o smrtnih primerih. Infantino je dejal, da so ti delavci v Katarju dobili boljše plačilo, kot bi ga doma. A daj ga lomit ... Bangladeš je ena najrevnejših držav na svetu, Katar ena najbogatejših. Bomo v Evropi torej prišleku iz Afrke rekli, da naj (legalno) dela za kakšen evro več kot doma in da naj bo s tem pač zadovoljen?
Vsi ti pomisleki ne odtehtajo ljubezni do igre. Kakšen bojkot ali kaj podobnega mi še na misel ne pride. Pred štirimi leti je bilo SP v Rusiji, ki je danes odpadnik mednarodne skupnosti. Osebno me bolj moti termin in vse, kar je s tem povezano.
Novembrsko-decembrski mundial gledamo zato, ker se poleti v Katarju pač ne da igrati. Velja spomniti, da je bilo ob dodelitvi SP pred več kot 12 leti s strani organizatorjev obljubljeno, da se bo igralo poleti, da bodo vsi stadioni, vključno z navijaškimi conami, klimatizirani. Mnogi so že takrat izrazili pomisleke nad takšnimi načrti. Pravzaprav se je izkazalo, da Katarci takšnih načrtov sploh niso imeli. Ko je nekaj let kasneje prišla novica, da bomo morali zaradi SP prekiniti stoletno tradicijo igranja državnih prvenstev, Fife in naftnih mogotcev to ni zanimalo.
Katar nima od boga dane pravice, da gosti mundial. In ni dolžnost sveta, da se prilagodi in to omogoči. A to smo storili. Bomo naredili izjemo, da bodo lahko SP gostile tudi druge manjše države, z manjšimi stadioni? Ne. In tudi za Katarce Fifa tega ne bi naredila, če jo ne bi motivirali naftni milijoni.
Elita želi superligo, želi decembrski mundial, želi spremembe. Kot da bi nogomet izgubljal na priljubljenosti ... Gre za daleč najbolj popularno panogo, ki še naprej silovito osvaja svet. V zadnjem obdobju se s čudovito igro vse bolj ukvarjajo dekleta in ženske. Cene za pravice televizijskih prenosov vseskozi rastejo, gre že za milijardne zneske. Stadioni so polni, nogometni artikli gredo za med. V novembru in decembru, ko smo lahko ljubitelji nogometa ponavadi gledali razplet skupinskega dela evropskih tekmovanj in zanimive ligaške boje v nogometno najbolj razvitih državah, bomo letos videli skupno 64 tekem v dobrem mesecu in pol.
Prej smo se veselili mundiala, ker je bila sezona praktično podaljšana za mesec dni, letos smo dobili zgoščen spored in zimsko ligaško mrtvilo. Zakaj popravljamo nekaj, kar sploh ni pokvarjeno?