Jadralki Tina Mrak in Veronika Macarol sta bili po desetih olimpijskih plovih na tretjem mestu v razredu 470 in tako v boju za odličja. A sledil je protest Japonk, po dodeljeni kazni pa sta Slovenki padli na sedmo mesto. Imeli sta še teoretične možnosti za kolajno, a do nje kljub odličnemu jadranju, v regati za kolajne sta ugnali vso konkurenco, nista uspeli priti. Na koncu sta zasedli šesto mesto.

Brez diskvalifikacije v 10. plovu, bi Mrakova in Macarolova osvojila srebrno kolajno. Vprašanje je sicer, če bi se ob startu s tretje pozicije, odločili za enako taktiko kot ob startu s sedemega mesta, ko je bila edina možnost za kolajno le popoln napad.

O protestu smo se pozanimali pri slovenskem jadralnem sodniku Andražu Koželju, ki že ima za sabo olimpijsko izkušnjo. "Vem le toliko, kolikor je bilo zapisano v uradnem poročilu o poteku protesta, o ugotovljenih dejstvih in o zaključkih na podlagi teh. Ne poznam podrobnosti, kako je vse skupaj zgledalo na vodi, operiram lahko le s tem, kar sem prebral drugje," je dejal Koželj in nam nato predstavil, kako poteka pritožba.

• Slovenki dobili regato za kolajne
• Prepričani, da se jima je zgodila krivica
• Slovenki po pritožbi Japonk šele sedmi

Vsaka stran je bila prepričana v svoj prav

"Vsaka stranka predstavi svojo zgodbo. Glede na to, da kazni na vodi niso sprejele in da ne gre za začetnike, je vsaka stran verjetno prepričana v svoj prav. Sledi zaslišanje, kjer skupina sodnikov posluša zgodbo, posluša tudi priče, če so dosegljive, in na osnovi vsega si ustvari sliko dogodkov. Sodniki verjamejo tistemu, ki predstavi najbolj verjetno zgodbo in se odločijo glede na pogovor z jadralci, glede na izkušnje, ki jih imajo sami, vse skupaj pa nato aplicirajo na obstoječa pravila. Tako pridejo do nekega zaključka. Ta je bil tukaj, da je na morju prišlo do srečanja med dvema jadrnicama na različnih uzdah. Japonke so imele desne uzde in slovenska jadrnica bi se morala umakniti. Detajlov je lahko v tej zgodbi mnogo skritih, ampak glede na to, da ni posnetkov, so sprejeli odločitev na podlagi tega, kar se jim zdi najbolj verjetno. Iz suhoparnega poročila težko špekuliram, kaj se je in kaj se ni zgodilo na vodi," je povedal Koželj in dodal: "Moje mnenje je, da Slovenki ne bi ignorirali protesta na vodi, če ne bi bili prepričani, da imata vsaj delno prav."

"Zagovarjanje svojega stališča je na koncu koncev tudi posebna veščina. Treba ja znati pripraviti zagovor, treba se je znati zagovorjati. Za pomoč sta imeli tudi Irca Billa O'Haro, ki jima je pomagal tudi v pripravah, gre za sodnika svetovne ravni, ki ima mnogo izkušenj. Tudi oni nista bili prvič za protestno mizo. A tam so vsi veliki profesionalci, na koncu odloči kakšna malenkost. Je nekakšno vodilo, da ima v primeru zgodbe 50:50, nekako bolj prav jadrnica, ki ima v najbolj osnovni varianti dogodka prednost. In tu sta imeli Japonki desne uzde in s tem prednost. To je dalo težo njuni zgodbi. Glede na to, da sta bili diskvalificirani, sta bili Slovenki razumljivo razočarani, v nasprotnem primeru bi bili verjetno razočarani Japonki. Situacijo vsak vidi iz svoje perspektive."

Kako se bodo odslej gledale slovenski in japonski jadralki? "Ne obstaja tekmovanje proti specifični ekipi, boriš se vedno z najboljšimi. Zamere na osebni ravni verjetno ne bo. Protesti se dogajajo, enkrat zmaga eden, drugič drugi. Tokrat se je v pomankanju detajlov na vodi vse skupaj obrnilo v prid Japonkam. Gre za igro, kjer se dolgoročno vse skupaj izravna. Osebno menim, da ne bi smelo biti zamer, a ker ne vem točno, kaj se je zgodilo ..."

Slovenija jadalsko ni majhna država

"Slovenija je majhna država. Tako kot država izgublja na evropskih sodiščih, tako tudi mi izgubljamo na takšnih sodiščih kot so tukaj," je bil sicer z odločitvijo sodnikov razočaran trener jadralk Tomaž Čopi, ki je sam nastopil na treh olimpijskih igrah, najboljšo uvrstitev je dosegel leta 2000, ko sta bila z Mitjo Margonom deveta.  

"Pogledal sem sestavo žirije, osebno poznam štiri od petih sodnikov. Slovenija je morda majhna geografsko, a ne jadralsko. Z naše kratke obale prihaja nekaj izjemnih jadralcev, ki so priznani tudi v svetu. Niso zapostavljeni, spregledani, daleč od tega," se s Čopijem v tem pogledu ne strinja Koželj.

"Zmagali sva regato za medalje in pokazali vsem, da so tudi Slovenke lahko najboljše! Borili sva se skozi celo regato in tako z veliko prednostjo prijadrali v cilj. V cilj sva prišli veseli, kasneje pa sva bili takoj žalostni, saj bi, če ne bi bilo diskvalifikacije, imeli srebrno medaljo in stali na plaži Ria na olimpijskih stopničkah. Dejansko se počutiva,kot da sva izgubili veliko priložnost, življenjsko priložnost. Vendar se morava sprijazniti z resničnostjo. Velika zahvala pa gre najinemu trenerju, ki je verjel, da zmoreva, ko marsikdo drugi ni verjel in nama je stal ob strani in ni obupal. Vedno je bil zelo strog z nama, vendar je hotel, da zmoreva zdržati tudi ta pritisk. Na treningih sva se vedno izkazali, vendar je regata predstavljala čisto drugačen pritisk," pa sta svoje nastope ocenili Mrakova in Macarolova.

Dolga pot do sodnika na OI

Koželj je kot sodnik sodeloval na olimpijskih igrah v Londonu. "Bil sem del sodniške ekipe na ženskem dvobojevanju, gre za drugačno disciplino kar se jadranje tiče (match race tokrat ni bil uvrščen na olimpijske igre, op. p.), a smo pomagali tudi sodnikom, ki so sodili v flotnem jadranju. Bili smo vključeni v vse segmente jadralskih tekmovanj. Zadeva je zelo intenzivna, ni pa nič drugačna kot vsaka druga regata, razlika je le medijska izpostavljenost. Na vsakem koncu je deset kamer, pravila so strožja glede obnašanja, procedure in protokoli so zaradi varnosti in so v skladu s pravili. Regata kot regata, plus mediji in živci. Kar se dela tiče, ni nič novega, nič ni drugače od tistega, kar si kot sodnik počel zadnja štiri leta. Vsaj polovica jih je že vsaj drugič, tretjič na olimpijskih igrah, izkušenj in znanja je ogromno."

In kako se pride do funkcije sodnika na olimpijskih igrah? "Na jadralno disciplino potrebujejo 25 sodnikov, v Londonu nas je bilo 35, deset dodatnih sodnikov, ki smo sodili dvobojevanja. Imamo dodatno licenco, ker je potrebno dodatno znanje, praksa, šolanje. Sodniki se med sabo poznamo, mednarodna jadralna zveza spremlja naše delo, sodniki ocenjujejo tudi delo drugih sodnikov. Leto pred igrami v Londonu smo imeli testne regate, simuliralo se je vse, kar se bo dogajalo na igrah, ni bilo le večje varnosti, ni bilo prisotnosti policije in vojakov. Tam smo imeli sodniki prvi del avdicije, drugi je bil na SP v Perthu pol leta pred OI. Bil sem edini iz tega eventa, ki je bil izbran za London. Jedro ekipe pa je sestavljeno iz tistih, ki so že 20 let v sami špici in delujejo na svetovnem nivoju. Polovica je skoraj stalnih članov, nato pa vpeljujejo mlade in perspektivne sodnike. Z jadralci se sicer dobro razumemo, imamo vzpostavljene neke odnose, konec koncev gledamo vedno iste obraze, jadralci so obravnavani na ravni, ki jo zahtevajo in pričakujejo."

Vasilij je lahko ponosen na dosežke

V Izoli, kjer domuje tudi Koželj, so sicer znali proslaviti srebrno odličje someščana Vasilija Žbogarja. "V jadralnem klubu Burja sem deloval osem let, z Vasilijem sva bila tako dostikrat v stikih. Zelo me veseli njegov uspeh, vem, da je trdo delal zanj. Vedno sem vesel, ko nam uspe, saj vem, da se deluje z omejenimi sredstvi. Olimpijsko kolajno je ponovil, uspelo mu je kljub letom, kljub vsemu, kar je govorilo proti njemu. Ne znam povedati, kako sem vesel. Vasilij je lahko ponosen na svoje dosežke."

Žbogar je sicer napovedal slovo od tekmovalnega jadranja. "On bo najbolje znal oceniti, koliko truda je moral vložiti v tem zadnjem olimpijskem ciklu, kako ga je vse stalo v smislu telesne pripravljenosti, odsotnosti od doma, pritiskov ob lovljenju uspeha na takšnem nivoju. Verjetno bi si želel naslednjič še zlato. Povejte mi, a bo razočaran, če ga ne osvoji? Vprašanje je, če je vse skupaj še vredno štirih let odrekanja. Sam se bo odločil, kaj je prav in nam sporočil dokončno odločitev."