Slavko Ivezič je reprezentanco prvič vodil v letih 1996 in 1997, ko se ji ni uspelo uvrstiti na SP in EP. Po dveh medaljah na velikih tekmovanjih z mladinsko reprezentanco je leta 2005 znova dobil priložnost kot članski selektor in bil na SP v Tuniziji na tekmi s Francijo le zadetek oddaljen od polfinala. Na EP v Švici leta 2006 je Slovenija pod njegovim vodstvom osvojila osmo mesto.

Kako se spominjate svojega prvega mandata na krmilu Slovenije?
To je bilo nadaljevanje poosamosvojitvenega dela slovenske reprezentance pod vodstvom Mira Požuna. Osnovna prioriteta je bila uvrstitev na veliko tekmovanje. V tistem času so bili nosilci Rolando Pušnik, Beno Lapajne in Boris Denič v vratih. V polju pa Tomaž Tomšič, Tomaž Jeršič, Aleš Levc, Roman Pungartnik, Uroš Šerbec … Plejada dobrih igralcev, ki so tedaj večinoma nastopali za Celje.

Foto: Žurnal24 Žal se vam ni uspelo prebiti na SP 1997 na Japonskem in EP 1998 v Italiji.
To so kar težka obdobja v moji trenerski karieri. V prvih kvalifikacijah za SP smo bili v skupini z Avstrijci, Švicarji in Italijani. V teh kvalifikacijah smo imeli dva obraza. Doma smo igrali superiorno, na gostovanjih pa dosti slabše. Vse prve polčase smo dobili, v končnicah pa izgubili. V spominu mi je ostala tekma z Italijo v Italiji, ko stvari niso bile popolnoma "čiste", glede sodnikov smo bili v podrejenem položaju. V kvalifikacijski skupini za EP s Francijo, Češko in Izraelom sta napredovali dve ekipi. Francija je bila favorit, preostali trije smo imeli enako število točk. Če bi bilo vse normalno, bi Francozi zmagali na Češkem, ampak – ker so se že uvrstili na SP – so se na gostovanje odpravili brez nekaterih glavnih igralcev in izgubili. Ne moremo kriviti Francozov, mi smo imeli svoje priložnosti tako doma kot na gostovanjih. Tedaj smo še vsi pridobivali izkušnje, tako trenerji kot igralci, kar je kasneje vseeno dalo rezultate.

Drugič ste sedli na slovensko klop leta 2005, potem ko je Slovenija leto poprej postala evropski podprvak.
V reprezentanci so se vedno dogajali vzponi in padci, prihodi in odhodi selektorjev. Po neuspehih se je širilo slabo vzdušje, kar je pogojevalo, da so se nekateri igralci odločali, ali bodo še igrali ali ne. Tako smo se vedno borili, da zberemo najboljšo ekipo v določenem trenutku. Na SP v Tunizijo 2005 nismo odpotovali v najmočnejši zasedbi, vendar po uspehu na EP v Ljubljani imeli vseeno visoke cilje – uvrstitev v drugi krog s čim več točkami. Napredovali smo brez točk, toda v drugem delu odigrali zelo dobro ter celo prišli v položaj, ko smo se borili s Francijo za vstop v polfinale. Ta tekma mi bo ostala v spominu do konca življenja in po mojem mnenju tudi nekaterim igralcem. V končnici smo imeli priložnost za zmago prek Zorana Jovičiča in Matjaža Brumna, in če bi zmagali, bi se borili za medalje. Kakovost smo imeli, a se nam ni izšlo. Verjamem, da sta tako Jovičič kot Brumen imela največjo željo zabiti gol in da onadva najbolj trpita. Takšne priložnosti se v športu redko vračajo.

Foto: Žurnal24 Naslednje vaše veliko tekmovanje je bilo EP 2006 v Švici.
Tja smo odšli v popolni zasedbi in z visokimi cilji. V drugi del smo odnesli največje mogoče število točk. V nadaljevanju smo imeli težko skupino z Nemci, Španci in Francozi. V drugem delu smo izgubili vse tri tekme. Ne tako, da bi nas nadigrali, ampak za tri, štiri zadetke, proti Špancem pa za šest. Končnic nismo odigrali najbolje. Mislim, da je bila ekipa sposobna ene zmage. Z njo pa bi šli v boj za kolajne. Šlo je tudi za problem odnosov, ki so se začeli kvariti že pred odhodom. V odnosih smo bili razbiti, reprezentanca ni delovala tako, kot bi morala. Velik del krivde je na mojih plečih, bili pa so tudi drugi dejavniki.

S Sergejem sva imela dogovor, da bo ob Zormanu tudi on igral na sredini, in menim, da bi z njima kot dvema različnima tipoma igralcev tako imeli najmočnejšo različico.

Slavko Ivezič

Ste, ko ste omenjali odnose, imeli v mislih tudi konflikt s Sergejem Rutenko? Največja žalost je to, da midva s Sergejem sploh nisva imela spora. Ta je nastal zunaj reprezentance, ob razmišljanju o drugih faktorjih, ki so spremljali reprezentanco. S Sergejem sva imela dogovor, da bo ob Zormanu tudi on igral na sredini, in menim, da bi z njima kot dvema različnima tipoma igralcev tako imeli najmočnejšo različico. Na levem in desnem zunanjem so bili Pajovič, Kozlina, Vugrinec, Natek … Mislim, da smo bili resnično močni. Dogovor je bil sklenjen, nato so prišli vmes pritiski nanj in Sergej si je očitno premislil ter prišel pod te vplive. Če ste potem spremljali njegov razvoj v Ciudad Realu, je igral na vseh zunanjih položajih in tudi na krožnem napadalcu, kjer je izjemno, izjemno močan. Škoda je bilo tega. Kljub temu je Rutenka pokazal veliko pripadnost reprezentanci in igral poškodovan, s čimer je tvegal zaplete v svoji karieri. Sergej je izjemen borec in izjemno visoko motiviran igralec, ki si zmage želi za vsako ceno. To ga je naredilo za enega najboljših napadalcev na svetu. Osvojil je že nekaj naslovov evropskega prvaka in mislim, da je na dobri poti, da osvoji še kakšnega.

Za konec še to: kako se bodo po vašem mnenju odrezali izbranci Noke Serdarušića v Avstriji?
Z večjo podporo vseh dejavnikov bo imel selektor lažje delo. Mi smo imeli malce smole – odhodi predsednikov in tako dalje. Mislim, da so stvari na zvezi zelo dobro urejene in da bo imel dobre pogoje. Skupina je težka, vsako ekipo smo sposobni premagati, a z vsako tudi izgubiti. Pričakovanja so velika, če bomo napredovali iz skupine, bo to zame že velik uspeh. V nadaljevanju pa lahko ekipa nastopi že bolj sproščeno. Ne bom govoril o medalji. Zame je pomembno, da ekipa redno igra na velikih tekmovanjih in drži stik s svetovnim vrhom, torej uvrstitev okrog petega mesta.