Kaj si najglasnejši navijači Olimpije Green Dragons mislite o krizi košarkarskega kluba? Je rešljiva ali ne?
Od objave našega mnenja in točk, ki smo jih predlagali, je minilo nekaj mesecev. Nič se ni spremenilo, šlo je le na slabše. Ponudili smo svojo pomoč (da bi navijali na vseh tekmah, tudi na NLB in tekmah DP, če se razmere spremenijo), odzvala sta se le Matevž Zupančič in Jure Jež. Naš predlog očitno ni bil zaželen. Olimpija potrebuje katarzo. Tudi če se najde denar za naslednjo sezono, bo to le kratkoročno. Košarkarski klub potrebuje nekaj podobnega kot nogometni – začeti zgodbo na novo. Ni treba, da čisto na tleh. Navsezadnje imamo novo dvorano, na kateri se lahko gradi ime, ugled. Predlagamo stvari, ki smo jih že pred časom. Dokler tega ne bo, projekt izpade neresen. Ljubljančani so po moje razočarani in ne verjamejo več temu načinu delovanja. Da se namreč pred vsakim začetkom sezone najde denar za nekoga in nato je vse v redu. Treba je startati na novo, kar je po mojem mnenju edini pravi model za slovensko košarko. Evroliga bo izgubljena v vsakem primeru. Oklepati se ene sezone, ni prav.

Vaše mnenje o pobudi nekdanjih igralcev Olimpije?
Na tribuno smo bili povabljeni, nekateri naši člani so bili tudi prisotni. Namen je gotovo iskren, dejstvo pa je, da je bila stvar precej pozna. Poleg tega na tribuni ni bilo ljudi, ki so najpomembnejši – od ministra za šport, gospodarstvo, župana …  Mi smo že pred meseci dejali, da morajo nekdanji igralci – nekateri so se med sabo kregali – stopiti skupaj, pozabiti zamere, to pozabiti, kar so upoštevali. Vendar je to le en kamenček v mozaiku. Od tribune je minil že teden dni, vendar nisem zaznal nobene spremembe. Morda se kaj dogaja v ozadju …

Del javnosti vam očita, da v najtežjih trenutkih klubu ne pomagate toliko, kot bi lahko. Na prvi finalni tekmi v Tivoliju se vas denimo ni slišalo.
Ta očitek je do neke mere upravičen. Po drugi strani pa je javnost pozabila, da smo prvotno nogometni navijači. Prvih pet let po začetku smo navijali izključno na nogometu, šele kasneje na košarki. Med nami in klubom ni nobenih zamer, zaupanje pa je splahnelo. In ne le Dragonsov. Če pogledamo, kdo je hodil na Evroligo letos. To niso bili ljudje, ki so nekoč čakali v vrsti za karte do Celovške, ampak študentje zunaj Ljubljane, družine, sponzorji … Ljubljančanov tam že dve, tri sezone ni, ker vidijo, da način dela ni pravi. Ne moremo se pogovarjati z nikomer – z izjemo tiskovnega predstavnika, ki je super fant, vendar potrebujemo sogovornike, kot so direktor, športni direktor, predsednik. Hočemo dolgoročno vizijo sodelovanja, ne pa da nas nekaj pride navijat na Krko in nato spet nič ne bo. Po drugi strani lahko izrečem vse priznanje igralcem, da vztrajajo. V nogometu smo šli v peto ligo in doživeli očiščenje. Za zeleno-bele smo navijali tudi po vaških njivah. Tudi za košarkarje bi naredili to, če bi bila vizija. Nismo pa toliko naivni, da bi dali potuho in videz, da je vse v redu.

Dokler ne bo reorganizacije, torej kluba ne boste podpirali v polni meri?
Poglejte, mi tudi ne navijamo na vaterpolu in balinanju. Pri košarki je bilo podobno, primarno je bilo naše navijanje mišljeno za evropske tekme, čeprav smo navijali tudi na v ligi NLB in DP. Vedno pridemo na pobudo nekoga – če nas povabi hokejska zveza, rokometna zveza, vaterpolski klub Olimpija, tudi zanj smo navijali pred leti. Primarno pa smo nogometni navijači, aktivno sodelujemo na vsaki tekmi. Zakaj ni Dragonsov in gledalcev? Vsi bi bili, če bi bila vsebina. Dokler pa je umiranje na obroke … Nihče ne hodi rad na sedmine, vsi pa radi na proslave in poroke.