"Težko na kratko opišem kakšni občutki me obdajajo, ampak mislim, da kar nekaj dni ne bom spal. Očesa tudi, če bi hotel, ne bi mogel zatisniti. Ves moj trud, na tisoče pretečenih kilometrov, na stotine prejetih udarcev, na milijone kritik iz ust laikov in strokovnjakov so danes poplačani in utišani. Samo jaz, moja družina in moji najbližji vedo, kaj vse je treba storiti od prvih rokometnih korakov do danes, da sem tu, kjer sem," je dan po tekmi v pogovoru za svoje društvo razmišljal Uroš Zorman. Pri 36 letih je še enkrat stopil na sam vrh Evrope. Prvič je bil tam pred 12 leti s Celjem Pivovarno Laško, nato še dvakrat (2008 in 2009) s Ciudadom Realom.

"Saj veste, prvi, je le prvi," se spominja leta 2004 in dodaja: "A ta s Kielcami ima posebno vrednost. Mnogi so me že odpisali, me pošiljali v pokoj, sam pa se na igrišču počutim odlično. Dejstvo je, da je telo manj sposobno, a zato moram sam narediti toliko več za fizično pripravljenost. Trdo delati iz dneva v dan, se marsičemu odpovedati. Ni težko, ko te naprej vlečeta večna želja po zmagi in naslovih."

Zorman pravi, da ima za sabo izredno sezono na klubski in reprezentančni ravni. "Še enkrat lahko v dresu Slovenije zaigram na olimpijskih igrah, kar so bile moje velike sanje. In zdaj še ta naslov s Kielcami. Trudili smo se in končno nam je uspelo. Moram reči, da tudi pri zaostanku devetih golov nisem nehal verjeti, da lahko premagamo Veszprem. In ja, korak za korakom, z ekipnim duhom, zbranostjo in nepopustljivostjo, smo se vrnili ter zmagali."

Slovenski reprezentant je izredno pohvalil tudi ustroj kluba na Poljskem. "Vesel sem, da tukaj verjamejo vame in mi zaupajo. Me cenijo." Počitka prav veliko ne bo, saj se bo že od 24. do 30. junija udeležil svojega poletnega tabora za mlade. "Ne glede na to, da je to teden dni manj oddiha, uživam na taboru. Deliti izkušnje, znanje z otroci, morda mojimi nasledniki na vrhu Evrope, je neprecenljivo," še razlaga Zorman, ki čaka tudi klic selektorja za olimpijske igre v Riu.

Zorman je sicer postal četrti rokometaš na svetu, ki so se evropskega naslova veselili s tremi različnimi klubi. Tako se je postavil ob bok svojemu dobremu prijatelju Sergeju Rutenki, rivalu Nikoli Karabatiću ter španski legendi Joseju Hombradosu.