Vitalij Nosov, letnik 1968, je igral za Avtodor iz Saratova, Olimpijo, moskovski Dinamo, CSKA, Darušafako in Himki. Z rusko reprezentanco je bil 212 cm visoki center dvakrat svetovni (1994, 1998), enkrat pa evropski podprvak (1993). Leta 1997 je osvojil bronasto kolajno na EP. Na OI 1992 je bil z Rusijo v polfinalu. S CSKA je leta 1999 osvojil rusko prvenstvo, z Olimpijo pa 1994, 1995 in 1998 slovensko. Po končani igralski karieri je kot operativec pomagal Himkiju in Spartaku.
"V Ljubljani je težko zmagati, doma Olimpija lahko užene kogarkoli. Upe velja morda polagati na to, da se je Olimpija že uvrstila v nadaljevanje tekmovanja in ne bo najbolj motivirana. CSKA pa bo moral energijo potegniti tudi iz petnih žil. Drugih receptov za zmago v Ljubljani nimam," je poln hvale na račun Olimpije nekdanji njen član Vitalij Nosov, ki je za zmaje igral med letoma 1993 in 1995 ter 1997 in 1998.
"Železno" sagadinovsko obdobje mu bo za vekomaj ostalo v spominu. Nam pa njegova legendarna izjava z značilnim ruskim naglasom: "Sagadin ima dobra glava."
"To so bila moja najtežja, ampak tudi najuspešnejša leta kariere. V republikah nekdanje Jugoslavije je košarka religija. Ko sem leta 1993 prišel v Olimpijo, sem menil, da sem že izkušen igralec. V Avtodoru sem imel za sabo odlično sezono, dosegal tudi po 20 točk, bil sem v reprezentanci. V Sloveniji pa so mi dejali: 'Fant, ti se moraš še marsičesa naučiti.' Tako se je začelo delo na vso moč. Nikoli v življenju nisem toliko treniral. Bilo je noro naporno. Trenirali smo tudi 31. decembra in 1. januarja," je ruske novinarje, ki so menili, da pretirava, moral skoraj prepričevati Vitalij.
Nosov je pohvalil Olimpijino delo z mladimi, z občudovanjem pa se spominja, kako so v Tivoliju padali evropski velikani. "Šlo je za dvorano, ki je sprejela vsega tri tisoč gledalcev. Tedaj si klub ni mogel privoščiti večje. Navijači so razgrabili vstopnice," je dejal nekdanji ruski reprezentančni center, ki je bil – kljub ne ravno mehki roki, še posebej pri prostih metih – vseeno ljubljenec ljubljanskega občinstva: "Dvorana je vedno polna, navijači pa kljub dejavni podpori svojemu moštvu ne delajo nikakršnih neredov. Svojih ljubljencev ne pozabljajo. Spomnim se, ko sem drugič prišel v Olimpijo, so mi gledalci pet minut stoje ploskali. Priznam, da so mi v oči stopile solze."