Kakšna so bila vaša pričakovanja pred slovenskimi nastopi v Kranjski Gori?
Kje so zlati časi, ko smo na Vitrancu pričakovali vrhunske uvrstitve? Tokrat bi bili zadovoljni, če bi se Žan Kranjec, ki je bil pravzaprav tega edini tudi sposoben, v veleslalomu uvrstil v drugo vožnjo in da bi se Mitja Valenčič na poslovilni tekmi v slalomu morda uvrstil v prvo deseterico. To so edina pričakovanja. Vse ostalo je bolj po Coubertinovem načelu – važno je sodelovati.

Čutite nostalgijo po časih, ko je bilo ob progi veliko navijačev? Verjetno  jih je zaradi slabših rezultatov tokrat precej manj.
Kaj pa naj pridejo gledat? Nekaj ljudi je sicer prišlo, tudi sam sem med njimi. Prireditev je lepa, Kranjska Gora je zasnežena, organizacija je dobra. A če nimaš tekmovalcev, ki bi bili lahko zraven, je vzdušje povsem drugačno. Ko so se borili Ingemar Stenmark, Bojan Križaj in Rok Petrovič, kasneje je množice pritegnil še Jure Košir, je bilo to neponovljivo. Na žalost.

Kaj je šlo narobe v slovenskem smučanju v zadnjih letih?
Proces propadanja traja že vrsto let, pospešil pa se je v zadnjih štirih letih, ko v tej Smučarski zvezi Slovenije prav nič ni šlo po načrtih. Na eni strani imajo skakalci zelo dobro bazo, skakalnice po celi Sloveniji, klubi so relativno dobro delajo. Skoki so poceni in ta kriza se pri njih praktično ni poznala. So usmerjeni v vrhunske rezultate. Če to primerjamo s smučanjem … Klubi so revni, selekcije so vedno manjše, organizacijsko pa smučanje ni na takšnem nivoju kot bi moralo biti. Zadnja cvetka je ta, da se že nekaj mesecev ne morejo dogovoriti, kdo bo predsednik alpskega odbora. Vse skupaj meji na ‘Butale’. Namesto tega, da bi se ukvarjali s pridobivanjem sredstev, angažiranjem trenerjev, se kregajo, kdo bo imel neko amatersko funkcijo. Po mojem mnenju bi bilo celo boljše, da je ne bi bilo. V glavnem so bili pri tem prisotni kakšni starši, ki so hoteli, da bi se njihov otrok prebil v kakšno selekcijo.

Vas je torej strah za prihodnost slovenskega smučanja?
Absolutno.  Kar se smučanja tiče, smo v največji krizi v zadnjih 50 letih. Tudi v ženskem smučanju ni veliko boljše, Tina Maze je zunaj tega dogajanja. O njej nima smisla govorit. Ostalo je na zelo skromni ravni. Samo če pogledamo pravkar končano svetovno mladinsko prvenstvo, tako slabih rezultatov še nismo imeli. Tu se vidi naša perspektiva. Bili smo povsem v povprečju, nekoč pa so se osvajale kolajne. Morali bi imeti smučarje in smučarke, ki se borijo za stopničke. Kup težav se je tu združilo. So manjše selekcije, manj denarja je na voljo, na koncu koncev je tudi manj snega. Šepa strokovno delo. Vse je na zelo nizkem nivoju.

Ali vidite rešitev?
Najprej je treba spremeniti reči pri glavi, pri zvezi. Organizacijsko bi bilo treba marsikaj spremeniti. Za časa naših največjih uspehov se je v marcu pogovarjalo le še o nekaterih malenkostih za naslednjo sezono. Finančni programi so bili narejeni,nabor sponzorjev je bil končan, danes pa se pogovarjamo o tem, kdo bo vodil to smučarijo, ko se bodo pa začeli pogovarjati o programih, pa bo vlak že odpeljal. Najkasneje na olimpijskih igrah se ponavadi že sklepa sodelovanje z novimi pokrovitelji, z novimi trenerji za naslednje štiriletno obdobje. Soči je že za nami, nikakršnih pogovor pa še ni bilo. Ne vem, če bodo sponzorji čakali na majhno Slovenijo, ki je brez pravega trga. Če mi ne skačemo okoli njih, jih seveda ne bo. Ne govorim samo o domačih pokroviteljih, ampak tudi o tujih, ki prispevajo material in opremo. Nič se še ni naredilo. Problem so tudi trenerji. Preden se bo kaj zganilo pri nas, bodo vsi imeli že pogodbo v žepu, tisti pa, ki je v aprilu še nimajo pa so slabše kakovosti. So četrte kategorije. Tu je še dodatna težava kar se strokovnega dela tiče.