Nastop v Riu je bil nekaj časa vaš cilj, a se to zdaj ne bo zgodilo, prvič po 16 letih izpuščate olimpijske igre. Vam je žal, vas mika, da bi tekmovali tudi tokrat?
Seveda. Še me mika, če bi bilo vse normalno, bi z veseljem nastopil. Tudi ko gledam sedanje rezultate, mislim, da bi bil še lahko konkurenčen, če bi bil stoodstoten. Žal mi je, da nisem del ekipe, a je po drugi strani tudi prav, da se posvetim drugim rečem. So mešani občutki. Bomo videli, kako bo zdaj, ko se bo vse skupaj res začelo.
Kako bi opisali olimpijske igre kot dogodek nekomu, ki jih ni doživel?
Zagotovo je to največji dogodek na svetu tudi zaradi doživetja. Vsak športnik, ki se udeleži iger, je navdušen nad tem dejstvom. Ko se zdaj, ko sem že končal kariero, ozrem nazaj, gre res za lep dogodek. Že zaradi tega bi si želel, da bi lahko nastopil še enkrat. Seveda si moraš nastop na igrah prislužiti s trdim delom, vsakdo, ki je tam, si je to zaslužil. Najlepše pa je, če ti uspe ob sodelovanju na igrah tudi uživati.
Kako je v olimpijski vasi? Ste se družili z drugimi športniki, spoznali kakšno zvezdo iz drugega športa …
Najlepše igre so bile zame tiste prve, se pravi Sydney 2000, ko še nisem bil obremenjen z rezultatom. Takrat sem tudi največ doživel in se družil z drugimi športniki, spoznal kakšnega velikega športnika. Kasneje, ko si bolj obremenjen z dosežkom, si precej bolj osredotočen, sam dogodek kot tak pa zate izgubi nekaj teže. Tam si le zato, ker si želiš iztržiti najboljši mogoč rezultat in temu se popolnoma posvetiš. Rad bi še doživel takšne igre kot sem jih pred 16 leti, ko sem bil povsem neobremenjen.
Koga vam je uspelo spoznati v Sydneyju?
Meni je takrat, ko sem bil res še čisto zelen, zadoščalo že druženje z ostalimi slovenskimi športniki. Zame je bilo to nekaj posebnega, veliko smo se takrat družili s plavalci, tudi z rokometaši, šlo je za ekipo z Urošem Šerbcem, ki je prav tako iz Brestanice. To je bilo zame vau! Tujcev pa takrat nisem spoznaval, bal sem se pravzaprav celo pristopiti do njih.
Kaj pa kasneje? Usain Bolt in ostali …
Z Boltom sva se že prej srečevala na posameznih mitingih, skupaj pa sva se na stadion peljala v Londonu. Na avtobusu je pred eno najpomembnejših tekem v življenju prepeval. Takšen pač je. Povsem drugačen tip je bil njegov največji tekmec Tyson Gay. Nadel si je slušalke in se držal zase. Verjetno tudi zato, da mu ni bilo treba poslušati Bolta (smeh). Slednji je res velik šovmen, a v Riu bi znal imeti težave. Upam, da mu bo uspelo, navijal bom zanj. Ne bi pa želel videti, da zmaga Justin Gatlin.
Zaradi tega, ker ima omadeževano ime?
Seveda. Mislim, da ne bi smel biti na olimpijskih igrah.
Že dvakrat so ga ujeli pri jemanju nedovoljenih poživil …
Tako je, pravzaprav bi že moral biti 'out'. To so spet ti lobiji. Stalnega suspenza ni dobil, ker naj bi sodeloval pri odkrivanju zlorab. Tako to ne gre! Dvakrat je bil dopingiran, zdaj pa teče najhitreje v karieri.
Po nekaterih študijah naj bi nekatere substance ostale v telesu in ti pomagale do boljših rezultatov tudi kasneje.
Možno, da nekaj stvari telo ohrani. Ne vem. Saj podobno je tudi pri Ivanu Tihonu, ki je bil zdaj drugi na evropskem prvenstvu. On je prav tako že dvakrat padel na testih, vendar lahko nastopa, na drugi strani pa kaznujejo kar vse ruske atlete. Kar kolektivno. Sem za, če gre za boj proti dopingu, Rusi so imeli jemanje poživil urejeno sistemsko, a tudi druge, ki so očitno grešili že v preteklosti, bi bilo potrebno odstraniti. Tu se vidi, da ne gre le za boj proti dopingu, ampak tudi za kakšne druge igre. Potem vse skupaj pade v vodo.
Kako ste med kariero gledali na tiste, ki so že jemali nedovoljena sredstva? Verjetno ste koga drugega sumili …
Seveda. Moram reči, da sem imel kar precej stikov s takšnimi tekmeci. Z Madžarom Adriánom Annusom, Tihonom in Vadimom Devjatovskijem smo bili kolegi, sodili so celo med moje boljše prijatelje znotraj atletskih krogov. Potem pa se vse skupaj spremeni, težko se pogovarjaš z njimi. So v redu fantje, dobri za druženje, še zlasti Devjatovskij je bil razgledan in vse skupaj, vendar je potem težko vzpostaviti nek odnos. Annus je bil vedno pred mano, fantje so osvajali kolajne, ti pa si se moral zadovoljiti z nižjimi mesti. Vse skupaj se ti ne zdi prav, ko izveš, da si pomagajo na nedovoljeni način. Je zamera.
V Atenah so že kaznovali Annusa, kasneje še Tihona …
Saj sploh ne vem na katerem mestu sem zdaj bil v Atenah, mislim, da bi zdaj moral biti že četrti po izbrisanih rezultatih. Sem že verjetno blizu kolajne (smeh). Verjamem pa, da zdaj uradni zmagovalec Koji Murofuši nikoli ni jemal prepovedanih reči, on je res pravi atlet. Saj tudi ostali, morda Annus res ne, bi lahko uspeli brez tega. Tihon je na primer tehnično izjemen.
Je tudi v teh vzhodnejših državah bil nek sistem dopinga?
Tudi beloruski atleti so v preteklosti veliko padali na testih. Mislim, da je bilo tako, da če si bil dober, so te potegnili v poseben 'sistem', kjer je bil doping samoumeven. Pravzaprav gre za nek diktiran doping. Če ga ne sprejmeš, te hitro izvržejo. Če vsi jemljejo, ti pa ne, si jim lahko že nevaren. S te strani si pod pritiskom zveze, države.
V Rusiji so zdaj našli nekaj 'krivcev' za sistem dopinga in jih odpustili iz služb. Se vam zdi čudno, da ob sodelovanju raznih državnih aparatov, specialnih služb in še koga, za vse skupaj ne bi vedeli najvišji predstavniki države. Vladimir Putin zdaj govori, da je treba obračunati z dopingom.
(smeh) Seveda se je vedelo. To ne more iti mimo njih. Če je res, kar se govori za olimpijske igre v Sočiju … Vse je … Saj tudi Američani z Gatlinom, še kaj bi se našlo. Da ne govorimo o osemdesetih letih prejšnjega stoletja, tam je bilo vse že jasno, ko si pogledal nekatere športnike. V atletiki je to že stalen problem. Kot zdaj kaže, tega ne bodo nikoli izkoreninili. Ves ta boj proti dopingu je bolj navidezen. Če bi res želeli narediti red, bi ga naredili v desetih letih. Vzameš milijon vzorcev in v osmih letih morajo biti vsi čisti. Če ti kaj najdejo za nazaj, ti morajo takoj vzeti kolajne in denar. Če bi bila kazen milijon evrov, se s tem ne bi nihče igral. To je edina možnost.
Je težko govoriti o takšnih rečeh v svojem športu?
Težko je, še zlasti, ko si aktiven. Na eni strani želiš popularizirati svoj šport in govoriti o takšnih rečeh neproduktivno. A po drugi strani, če gledaš dolgoročno, takšna stvar uničuje tvoj šport. Zato je treba tudi spregovoriti.
Veliko je izgovorov, da so nedovoljena sredstva zaužili nezavedno. Bi jim verjeli? Vseeno se uporabljajo nekateri dovoljeni preparati?
Lahko se zgodi, da pride do napake, na primer pri Sandri Perković (prepovedani metilheksanamin naj bi zaužila z energetsko pijačo, op. p.). Ne gre za hormon, ali kaj podobnega. Drugače pa so takšne napake zelo malo verjetne.
Se moraš pri teh rečeh zanesti tudi na ekipo?
Če imaš ekipo, ki ji zaupaš, je to v redu, a veliko atletov za to skrbi samih. Veliko je nasvetov kolegov, ki pravijo 'to je dobro' in podobno. Ampak to ni v redu. Dobro je imeti za seboj nekoga, ki se spozna na te reči. Lahko te predvsem zavedejo imena. Veš, da je nek produkt prepovedan, a se na embalaži nahaja pod drugim imenom. Če ga ne preveriš … To se ne sme zgoditi. Ne smeš le preleteti napisanega. Če ne poznaš substance, moraš poiskati nekoga, ki ti pove za kaj gre. Pri meni je te reči preverjal strokovnjak za prehrano Severin Lipovšek. Drugače je na primer, če kupuješ nemške produkte. Oni imajo zdaj čisto atletiko. Vso reč že prej pregledajo njihovi laboratoriji. Tisto je najbolj zanesljivo.
Če se vrnemo k bolj veselim temam, kako gledate na zadnje dosežke v slovenski atletiki? Kolajna na EP Roberta Rennerja, Luka Janežič …
To je super, fanta sta res pokazala, da sta iz pravega testa, glavi imata na pravem mestu. Zato sta tudi uspešna na velikih tekmovanjih. Sploh Renner bi znal osvajati kolajne na velikih tekmovanjih in bil tako vlečni konj slovenske atletike. Ostali bi se morali uvrščati v finala. Renner je na EP lepo izkoristil pogoje. Tu se vidi, da je zelo sposoben, že v intervjujih je dejal, da si želi slabših razmer. Vidi se, da je dober v glavi glede na tekmece. Ostali začnejo razmišljati, da se ne da, on pa se osredotoči in iz tega želi potegniti čim več. To je lepa prednost. Za tehnične discipline je še tudi dokaj mlad, ta kolajna na EP je prišla v pravem času.
Za njim je sicer že velika kriza.
Tako je. Takrat ga je zelo zdelalo, padel je tudi psihično, a se je izvlekel. Po mojem mnenju je imel slabo izkušnjo še pravi čas, iz tega se je veliko naučil. Tudi zaradi tega je zdaj močnejši. Lahko doseže še precej, upam pa, da bo imel tudi pravo podporo v celotni slovenski atletiki. Reči so pri nas preveč individualne. Renner ima svojega trenerja in prepuščena sta sebi, vse skupaj je še zelo na amaterski ravni. Za njim ni ekipe. Enako je pri Janežiču, sicer njegov trener Rok Predanič zbira neko ekipo, a je spet vse prepuščeno njemu.
Pogrešate torej nek center, kjer bi atleti imeli takoj na voljo trenerje, nutricioniste, zdravniško službo, maserje …
Da. Tudi trener posameznega atleta bi imel na takem mestu priložnost dobiti nasvete, nato pa bi se lahko odločil, kaj bo vzel in kaj ne. Vsak trener je nekoliko omejen s svojim sistemom, malenkosti pa še lahko nekje pobere in jih doda k zgodbi. Dobro je, če ti to na nekem mestu ponudijo in ti tega ni treba iskati naokoli. Na koncu ti izbereš tisto za kar meniš, da je dobro za tvojega atleta. To pri nas manjka. Nekomu nekaj uspe in ima okoli sebe ekipo, predvsem tisti, ki pa jim ne uspe do konca, pa bi to rabili. Včasih je potrebna le malenkost, da te katapultira do vrhunskih rezultatov. Ob uspehu se vsi osredotočijo le na enega atleta, zadaj pa jih je 10, ki jih pade, a to ne bi bilo potrebno. Vsaj še nekomu bi morda lahko uspelo ob pravemu delu. Pravi sistem nam manjka, vse je bolj slučaj. Tudi jaz sem bil le slučaj. Imeli smo zelo močno generacijo, ki pa je nismo dovolj izkoristili. V Osaki sem na SP dobil kolajno, a smo imeli še štiri finaliste – Brigita Langerholc (5. mesto na 800 m, op. p.), Marija Šestak (5. mesto troskok), Miran Vodovnik (5. mesto krogla) in Matic Osovnikar (7. mesto na 100 m). V Pekingu je bilo podobno. Marija je bila svetovni talent, imela pa je res smolo, da je imela močno generacijo. S 15 metri bit le peti … S pravim sistemom bi prišle tudi kolajne.
Gre za zamujeno priložnost?
Tako je. Sploh je treba v sistem vključiti zdravstvo. Če te nekaj boli, je treba takoj ukrepati. Čista napaka sistema je to, kar se je zgodilo Maruši Mišmaš. To je sicer moje osebno mnenje, a sem prepričan, da so zdajšnje težave s tetivo posledica lanske poškodbe gležnja. Ker po poškodbi drugače obremenjuješ nogo. Prehitro se je vrnila. Gre za najperspektivnejšo slovensko atletinjo in kje so zdaj vsi? Zdaj so vsi okoli Rennerja, ona pa naj se sama reši iz težav. Zbrati bi bilo treba slovensko znanje in se zdaj ukvarjati z njo. Saj ne vem, mogoče pa to počnejo. V nasprotnem primeru pa sam tekaš okoli in imaš tisoč zadev za rešiti. Treba je sesti in se dogovoriti, kaj je prvi ukrep in nato naprej.
Leta 2005 ste imeli tudi vi velike zdravstvene težave, nekaj pokroviteljev je tudi hitro pozabilo na vas. Veliki uspehi so sicer prišli kasneje.
Če sistem funkcionira, je vse lažje. Če pa je treba za vse skrbeti sam … jaz sem bil takrat pripravljen končati kariero. V sistemu bo nekdo dejal pokroviteljem, naj počakajo eno leto in bomo videli. Ne more pa atlet prevzemati vseh odgovornosti, pogovorov s sponzorji, to pač ne gre.
Boste na olimpijskih igrah spremljali ostale športe?
Seveda. Vseskozi. Zdaj bodo na televiziji na vrsti olimpijske igre, v živo pa kakšna tekma NK Krško (smeh).
Računate na odličja?
Verjamem, da bodo prišla. Judo, kanuisti in kajakaši na divjih vodah … Tukaj so realne možnosti za kolajne, morda pa še kdo preseneti.
Kako pa na celotno reprezentanco vpliva dejstvo, da je prisotno moštvo iz ekipnih športov?
To je res dobro. Ekipa deluje drugače kot individualni športi. Mi smo vsi bolj pasivni, zadržani, vsaj tisti, ki se borijo za kolajne. V moštvu pa je prisotna neka pozitivna zaj…cija in to je dobro za vse skupaj. Takšna reč pritegne tudi druge. S tega vidika so kolektivni športi veliko lepši.
V mladosti ste trenirali tudi rokomet.
Tako je, nekaj sem poizkušal (smeh). Druženje je, boljše je, lažje. Tudi ko je težko, spodbujaš drug drugega.
Če bi bili še enkrat pred izbiro športne kariere, bi se morda odločili drugače?
Verjetno bi raje poizkusil kaj drugega. Kolektivni športi so mi všeč, predvsem rokomet, odbojka … Eden je moški šport, drugi pa je lep.
+ celi lajf potuje in letuje na državne stroške, enako kot večina šleparjev v športu, zl medalje mu ne morem …
Ne vem kaj tako vsi favorizirate tega Kozmusa ?<br />Enkrat se je malo naprdnil, dobil zl. medaljo in takoj hoče …