Etien Velikonja, izvrstni napadalec Maribora, je v pogovoru za klubsko spletno stran razkril nekaj zanimivosti iz zgodnejšega obdobja svoje kariere: "Prvi intervju sem dal že pri enajstih letih, saj sem bil med srečneži, ki smo pospremili nogometaše na igrišče na tekmi evropskega prvenstva leta 2000 med Slovenijo in Jugoslavijo. Šlo je za nagradno igro Coca-Cole, imenovano Fun ball. Z žogo smo morali meriti na gol s tremi luknjami. Če si od treh poskusov dvakrat zadel, si lahko izpolnil prijavnico. Tekmovanje je potekalo po vsej Sloveniji, preizkusil sem se v Novi Gorici. Za pot v Belgijo so izbrali enajst otrok, na prizorišču Eura smo bili en teden in si ogledali to tekmo. Žal pa se vse ni izšlo po željah. Hoteli smo namreč na igrišče z našimi nogometaši, ker smo želeli imeti slovenske drese in jih potem obdržati. Postali pa smo spremstvo jugoslovanske reprezentance. Tako sem na igrišče spremljal Predraga Mijatovića. Če bi bili v družbi Slovencev, pa bi zdajšnjega trenerja Darka Milaniča."

Bil je tudi v Južni Koreji

S tem pa izkušenj z velikimi tekmovanji še ni bilo konec. Etien je bil namreč dve leti po evropskem tudi na svetovnem prvenstvu: "Prav res, tokrat v vlogi zastavonoše (smeh). Znova sem se prijavil na akcijo Coca-Cole, ki ni več imela poudarka na natančnosti udarca, ampak je šlo za preizkus znanja v zgodovini slovenskega in svetovnega nogometa. Pravilno sem odgovoril na vprašanja in skupaj še z dvema fantoma na testu, ki smo ga pisali, kot bi šlo za šolskega, dobil največ točk. V Južni Koreji smo preživeli en teden. Nepozabna izkušnja je ostala v posebnem spominu, na igrišče sem nesel zastavo pred prvo tekmo naše reprezentance proti Španiji."

Reprezentančna ulica

Velikonja je sicer bratranec zveznika PSV Tima Matavža: "Zelo sem ponosen na Tima, da mu gre tako dobro. Verjamem, da bova v prihodnosti kdaj zaigrala skupaj. Upam, da kmalu in pogosto tudi v reprezentančnem dresu. Povezava v najini zgodbi sta mami, ki sta sestri. Sicer pa sva res tesno povezana, saj smo najprej živeli skupaj v isti hiši v Šempetru. Ko sem bil star osem let, smo se preselili v Novo Gorico. Kljub selitvi pa sem bil spet vsak dan v Šempetru, seveda ob neutrudnem igranju nogometa. S Timom sva se veliko naučila, ko sva cele dneve preživljala na igrišču in se po treningih v klubu dodatno učila nogometnih veščin od starejših do poznih večernih ur. Če bi spet spravili skupaj tisto ulico v Šempetru, bi imeli zelo konkurenčno ekipo. Valter Birsa je bil doma v sosednji hiši, blizu naju s Timom je živel Goran Cvijanović, pa Bojan Đukić, Marko Vogrič ... Pri Birsi se je takoj videlo, da bo velik igralec. Vključil nas je v igro s starejšimi in vsi smo se veliko naučili od njega. Na otroštvo imam res lepe spomine. Ni bilo računalnikov, playstationov in od tega igranja nogometa na ulici smo veliko odnesli."