Karavano smučarskih skokov zapušča še en legendarni skakalec. 30-letni Norvežan Daniel-Andre Tande je namreč v sredo na tiskovni konferenci sporočil svojo odločitev, da se poslavlja od aktivnega skakanja.
Legendarni Norvežan je imel sicer vse od grozljivega padca v Planici leta 2021 rezultatsko krizo ter težave z uvrstitvijo v reprezentanco, a je ob svojem slovesu zagotovil, da izpad iz A-reprezentance ni imel vpliva na njegovo odločitev.
"Prepričan sem, da tudi če bi bil del A-ekipe, bi sprejel enako odločitev. Prav tako odločitev nima veze s kakšnimi finančnimi težavami. Če bi še želel skakati, bi zagotovo naredil vse v svoji moči, da bi bil nared za tekmovanja," je pojasnil.
"Življenje po smučarskih skokih je bilo tekom najstniških let moja največja mora, zdaj pa je nekaj, na kar komaj čakam," je še dodal ter priznal, da zadnje čase čuti odpor in strah tudi do skokov na velikih napravah, ne zgolj do letalnic.
"Gre za neko reakcijo, ki jo čutim v svojem telesu. Vsakič, ko se približujem skoku na veliki napravi, imam občutek, kot da moje telo zmrzne. Tako da se zavedam, da bi v novi sezoni težko nastopal tudi že na velikih skakalnicah," je svoje počutje na skakalnicah vse od usodnega padca v Planici označil kot glavni razlog za konec kariere.
Skakalec iz Narvika ja sicer debitiral v svetovnem pokalu januarja 2014 in že na svoj drugi tekmovalni dan osvojil točke za 15. mesto na letalnici v Kulmu. Že v svoji premierni sezoni je bil izbran v reprezentanco za olimpijske igre, na katerih pa je imel status prve rezerve.
V svetovnem pokalu se je kar 27-krat povzpel na zmagovalne stopničke, od tega osemkrat na najvišjo, prvič novembra 2015 v Klingenthalu. Dvakrat je končal skupni seštevek svetovnega pokala na stopničkah, tretji je bil namreč v sezonah 2016/17 in 2017/18.
Na olimpijskih igrah je debitiral leta 2018, ko je v Južni Koreji postal olimpijski prvak z ekipne tekme, medtem ko je posamični tekmi zaključil na četrtem in šestem mestu. V Pekingu 2022 se mu je na ekipni tekmi na četrtem mestu za las izmaknila še ena medalja.
Vse do grozljivega padca v Planici je veljal za odličnega letalca. S svetovnih prvenstev v poletih ima kar tri zlate in eno bronasto medaljo z ekipnih tekem, medtem ko za največji uspeh svoje kariere zagotovo šteje posamični naslov svetovnega prvaka iz Oberstdorfa 2018.
Tudi z navadnih svetovnih prvenstev ima eno medaljo, saj je bil skupaj z ekipo srebrn na svetovnem prvenstvu v Lahtiju 2017. Prav tako je bil v sezoni 2016/17 do samega konca v boju za zlatega orla na novoletni turneji, a se je moral na koncu zadovoljiti s tretjim mestom.
V minuli sezoni je legendarni skakalec osvojil vsega 90 točk v svetovnem pokalu, obenem pa je imel v drugi polovici sezone velike težave z uvrstitvijo v norveško ekipo. Nazadnje je nastopil v Oslu, ko je 8. marca končal tekmo na 29. mestu. To je bil tudi zadnji skok v njegovi karieri. Sprva je pred začetkom nove sezone izpadel v norveško B-reprezentanco, zdaj pa je naznanil svoje slovo.
Slovo tudi Muranke
Tande pa ni edini smučarski skakalec, ki je v zadnjih dneh sklenil svojo športno pot. Enako je storil tudi nekdanji največji up poljskega skakanja, ki pa ni nikoli izpolnil svojega potenicala, Klemens Muranka.
Muranko so pred leti poljski mediji označili za "naslednika Adama Malysza", potem še vedno velja za najmlajšega skakalca v zgodovini z nastopom v svetovnem pokalu, saj je debitiral v Zakopanah v sezoni 2007/08 pri vsega 13 letih.
V mlajših kategorijah je redno premagoval svojega velikega rivala Stefana Krafta, a sta se karieri v članski vrsti obeh skakalcev razvili povsem drugače.
Vseeno se tudi Muranka lahko pohvali z nekaj uspehi, navsezadnje ima tudi bronasto medaljo s svetovnega prvenstva, katero je skupaj s Kamilom Stochom, Piotrom Žylo in Janom Ziobro osvojil na ekipni tekmi na veliki skakalnici leta 2015 v Falunu.
Svojo najboljšo sezono v svetovnem pokalu (2020/21) je zaključil na 31. mestu, trikrat pa se je v svoji karieri s poljsko reprezentanco povzpel na zmagovalne stopničke na ekipnih tekmah svetovnega pokala.
V svoji karieri je zabeležil štiri uvrstitve v prvo deseterico, svoj najboljši rezultat pa je dosegel leta 2021 v Willingenu, ko je na četrtem mestu za las zgrešil stopničke.