V zadnjem času ste zabeležili nekaj lepih zmag, po podaljšku pa klonili proti Srbiji. Vam je na primer Pokal Adecco, kjer ste ugnali Italijane, dvignil samozavest pred nastopi na EuroBasketu?
Vsekakor se nam je dvignila samozavest. Igrali smo precej boljše kot na prvih tekmah, pozna se, da smo že dlje časa skupaj. Smo bolj povezani, žoga bolje kroži, več tečemo. A vse tekme pred prvenstvom ne štejejo nič. Je pa lepo videti, da lahko premagamo tudi takšno ekipo, kot je po imenih Italija.
Ste teden dni pred EP tam, kjer ste si želeli biti?
Vedno je treba še nekaj dodelati. Nikoli ne boš na evropsko prvenstvo krenil stoodstotno pripravljen. Vselej se nekje nekaj zalomi. Časa ni dovolj, reprezentanca in klub sta na primer povsem drugačna. Tu imaš na voljo le mesec in pol časa, treba je narediti čim več, potem pa imaš kar imaš. V klubu je več časa, dlje se pripravljaš, dovoliš si lahko tudi nekaj napak. Mislim pa, da smo na zelo dobri poti, to so pokazale tudi zadnje predstave.
Vsekakor je to ena od ključnih zadev. Drugega nam tudi ne preostane, celotno tekmo moramo v obrambi pritiskati na tekmeca in nato hitro kreniti v napad.
Kakšen je domet Slovenije na EP?
Težko je kaj napovedati. Najprej se moramo prebiti iz predtekmovalne skupine. To je naš prvi cilj, potem pa se lahko zgodi marsikaj. Šele ko bomo napredovali iz Zagreba, takrat lahko šele računamo naprej. Do kam lahko pridemo, bo odvisno od tega s kom se bomo pomerili.
S čim pa bi bili vi zadovoljni?
Zadovoljen bi bil z uvrstitvijo v kvalifikacije za olimpijske igre. Seveda se še kakšne boljše uvrstitve ne bi branil. Več ni nikoli problem (smeh). Uvrstitev med sedmerico bi bila nekako zadovoljiva, naslednje leto pa bi tako poizkusili priti na olimpijske igre. To je želja vsakega igralca, Slovenija pa v košarki na njih še ni bila.
Pričakovanja javnosti so tokrat nekoliko manjša. Je zaradi tega manjši pritisk? Vas morda to nezaupanje dodatno motivira?
Vsi, ki so odpovedali nastop za reprezentanco, so to naredili z razlogom. To se pač dogaja v košarki. Vsako leto ne moreš imeti popolne reprezentance. Kdor je tu, z njim gremo na prvenstvo. V te fante, ki so tukaj, moramo verjeti. Dali bomo svoj maksimum, na vsako tekmo se bo šlo na nož.
Sami ste zdaj morda tudi prvo ime reprezentance.
Ne bežim od prevzemanja odgovornosti. Je pa to ekipni šport, posameznik ne more dobiti tekme, vselej je tu 12 igralcev. Če bomo igrali tako kot doslej v teh letih, kot neka družina in bo vsak nekaj prispeval, potem nam bo vse veliko lažje. En košarkar ne more prinesti zmage, tudi če da 30 ali 40 točk.
Kot igralec sem seveda napredoval. Vedno je prisotna velika želja, ko igraš za reprezentanco. Da nosiš grb Slovenije. Vedno bom ponosno zastopal Slovenijo. To je del športa. Vsak igralec si želi napredovati iz leta v leto. Res je, da ko enkrat prideš v izbrano vrsto, se moraš dokazati, kasneje pa se to spreminja. S tvojim napredovanjem se spreminja odgovornost, ki jo imaš v ekipi. V Litvi sem bil najmlajši, moral sem početi nekatere reči, kar pa je normalno.
Kakšen je bil krst?
Moral sem peti pred vsemi na finalu ulične košarke v Ljubljani. Odpel sem Sivo pot. Ta je kar standardna (smeh). Je najlažja in dobra za uho.
Kako bi ocenili sedanjo zasedbo glede na tisti pod selektorjem Božidarjem Maljkovićem?
Težko je primerjati. Trener je drugačen, imamo drugačen sistem igre. Vsako leto si zastavimo cilje in k temu stremimo. Vedno imamo 12 bojevnikov, čeprav se ne odzovejo vsi.
Pogrešate brata Gorana?
Normalno je, da bi bilo lažje igrati z njim v ekipi. Na mestu organizatorja igre smo nekoliko šibki. Na žalost ga ni, a kot sem že dejal, verjeti moramo v te, ki so tukaj. Upam, da bo z nami naslednje leto za olimpijske igre (smeh).
Sami ste med sezonama bili prisiljeni v iskanje kluba. Ste pomislili tudi sami, da ne bi tokrat sodelovali v reprezentanci?
Košarka je moje življenje. Rabim počitek, a realno gledano se v ligi NBA nisem naigral. Utrujen sem bil predvsem od potovanj in samostojnih treningov. Vedno bom zastopal slovensko reprezentanco, če bom zdrav. To je posebna čast, v reprezentanci je tudi lepo vzdušje. Je drugače kot v klubu, ta dva meseca hitreje mineta. Lažje pa se je na novo sezono tudi pripraviti z izbrano vrsto.
Vaš novi klub Himki ni imel nič proti vašemu igranju za reprezentanco?
Ne, nikakor ne. Mislim, da pravzaprav klub pri tem ne sme imeti nobene besede. To je odločitev posameznika.
To se dogaja, ko gre za gromozanske pogodbe igralcev. Tudi moja ni majhna, ampak … Če na primer omenim Gogija, želel si je igrati za reprezentanco, a so se na žalost pri Miamiju odločili drugače. Sprva so mu dali zeleno luč, nato pa so mu rekli, da bi bilo bolje, če bi se pripravljal na novo sezono v NBA. Klub ima neko besedo, ampak menim, da ni takšnega, ki pa bi ti izrecno prepovedal sodelovanje. Nimajo te pravice kljub pogodbi.
Kako je v NBA živeti z vedno pripravljenim kovčkom?
Bilo je predvsem zelo zanimivo. Tudi naporno. Še zlasti, ko se ti nekaj zgodi prvič. V Phoenixu sem prebil štiri mesece, čez noč pa sem moral oditi v Miami. Tam sem moral biti ob desetih zjutraj. To je del športa, v NBA pa je vse tako organizirano, da ti olajšajo vso stvar. Lahko bi rekel, da ti skoraj premaknejo hišo na novo lokacijo.
Selitve, zdaj reprezentanca. Kako vse skupaj sprejema vaša žena?
Včasih ji seveda ni prav, a me podpira. Razume, da je to moja služba. Za žene je zelo naporno. Že med sezono si veliko narazen, zdaj je na vrsti reprezentanca. Poizkušam malo 'zbalansirati', ko imamo prost dan.
Kako ste doživeli trade iz Miamija v Boston?
Nisem bil ravno navdušen, prva dva dni sem se počutil čudno. Nato sem govoril s svojim agentom. Dejal mi je, da je šel Miami žal čez mejo za luxury tax (davek, ki ga je treba plačati ob prekoračitvi predpisane višine plač v klubu, op. p.) in da sem med novinci med tistimi, ki imajo najdonosnejšo pogodbo. Tu so videli priložnost, da zmanjšajo strošek, čaka pa jih še nekaj dela na tem področju. Tako je pač naneslo. Od vodilnih mož Miamija sem tudi dobil elektronsko pošto, da me sicer niso imeli namena 'tradati'. Pri Bostonu so dejali, da naj pridem na trening kamp in da imam od 15 do 20 odstotkov možnosti za 13. ali 14. igralca v ekipi. Dejal sem jim naj se odločijo in naj bodo pošteni do mene in mi povedo resnico, ker se mi v nasprotnem primeru zapirajo druga vrata. Bilo bi brezveze, da bi šel tja, nato pa bi se odločili, da me ne rabijo. Ta čas bi se mi zaprle druge priložnosti. Nisem si želel še enega leta brez igranja.
Zakaj Himki?
Odločil sem se zaradi ekipe, zaradi trenerja Rimasa Kurtinaitisa, ki goji zelo hitro igro. Imamo zelo dobre igralce kot so Aleksej Šved, Petteri Koponen, Tyrese Rice … Smo mladi, a ambiciozni. Himki bo igral v Evroligi, zato mi je bila ta ponudba tudi najbolj všeč.
Srbija, Španija in Francija.
Računate na glasno slovensko podporo s tribun?
Gledalci ti lahko v vsakem športu zelo pomagajo, še zlasti na izenačenih tekmah. So šesti igralec na parketu. Že na zadnjem EP smo imeli zaradi polne dvorane dodaten zagon.
Kaj pa razpored? Najprej težka tekma s Hrvati, nato pa takoj dvoboj z Gruzijci.
Mislim, da bo na tem prvenstvu najpomembnejša prav tekma z Gruzijo. Gre za zelo dobro ekipo, v Igorju Kokoškovu ima zelo dobrega trenerja. Bil je tudi kandidat, da prevzame slovensko reprezentanco pred prihodom Maljkovića. Velikokrat smo se že pomerili z njimi, vemo od kod nam preti nevarnost. Če tudi izgubimo s Hrvati, ne bo šlo za katastrofo, drugo tekmo pa bo potem na vsak način treba dobiti. Pa potem Makedonce, pa Grke (smeh) …
Ste že utegnili pogledati nečakinjo?
Sem. To je nekaj res neverjetnega že s stališča strica, kaj bo šele, ko bom oče. Je zelo majhna, zelo nerodno jo je za prijeti, saj se bojiš, da se bo kaj narobe zgodilo.
Kdaj vi dobite naraščaj?
Oktobra. Če bo šlo po načrtih.
igor.kovacic@zurnal24.si