Je šport res vaša ljubezen od ranega otroštva?
Praktično od vrtca, ko sem začel trenirati tenis. Kasneje sem zamenjal en kup športov: košarka, atletika, plavanje … Na koncu sem pristal v zimskih športih. Pri 14, potem ko sem pri 13 letih doživel infarkt, je postalo glavno smučanje, ker je šlo za bolj individualen šport.
To, da ste končali na vozičku, vam torej ni vzelo motivacije in volje?
Ne. Šport je bil vedno del mojega urnika. Če ga ni bilo, je bila kriza, manjkalo je adrenalina. Zelo hitro sem preskočil nazaj. Najprej sem testiral košarko na vozičku, a mi ni ležala. Že takrat, ko sem jo igral z nogami, sva bila skregana. Pri atletiki mi ni bil isti občutek. Potem sem se čisto po naključju znašel v smučariji, ki mi je sedaj prioriteta.
Lani ste bili na paraolimpijskih igrah, a uspeha ni bilo. Je vrhunec kariere letošnja sezona?
Ja, letošnja zima se je izkazala za vrhunec. Dosegel sem prvo res odmevno uvrstitev: drugo mesto na slalomu v Park Cityju. Že kot majhen sem bil ljubitelj slaloma, a ko sem prišel v reprezentanco, ga naša še ni trenirala. Jaz sem vztrajal, da ga je treba začeti trenirati, čeprav je za nas sedeče zelo zahtevna kategorija. Vsaka najmanjša napaka je kaznovana z odstopom. Tako sem slalom za kar dolgo tudi sam zasovražil. Letos pa sem ubral drugačen pristop in to se je izkazalo za zelo dobro. Končno sem dva slaloma odpeljal kot na treningih, saj se prej na dirkah glava ni sestavila. Zdaj bo treba delati še na tehniki.
Letos ste tekmovali predvsem v Ameriki. Je tam konkurenca najmočnejša?
To je res ena boljših konkurenc. Gre za pokal Noram, ki je ameriški ekvivalent evropskega pokala. Imeli smo svetovno konkurenco.
Kako pa je v Evropi s smučanjem za invalide?
V Evropi ima največjo težo evropski pokal, kjer je konkurenca na zelo visokem nivoju. Tekem svetovnega pokala pa je zelo malo in tako se tekmovalci priključujemo celinskim pokalom, še posebej letos, ko svetovnega pokala sploh ni bilo oziroma je bila samo ena dirka in sploh niso podeljevali globusa za skupni seštevek. Potem so tu še dirke nižjega ranga, kjer si vsi skušajo priboriti vstopnice za evropski ali svetovni pokal. Evropa ima mogoče celo več tekmovanj, a ZDA meni zaradi kombinacije treninga in tekem bolj ustreza. Bom pa v naslednjih letih delal več kombinacij, bolj bom potoval med Evropo in Ameriko, a treniral bom še naprej v ZDA.
S SZS zelo lepo sodelujemo. Ko smo postavili program, smo se zavedali, da ima SZS finančne težave, da finančne pomoči od njih v večji meri ne morem pričakovati, vsaj za enkrat ne. Nekaj še vedno prispeva Zveza športnih invalidov – Paraolimpijski komite, nekaj dajo sponzorji. Zelo sem vesel, da mi je Elan po nekaj letih promocije, ki sem jo delal za njihove smuči, ponudil pogodbo. Še vedno pa je veliko osebnega vložka. Moram reči, da sem zadovoljen.
Se torej že imate za profesionalca?
Ne, še vedno gredo vsi sponzorski vložki za pokrivanje stroškov. Ni tako, da bi si lahko nekaj dajal na stran. Je pa lepo, da sponzorji pomagajo in da grem lahko na tako visok nivo. Smo majhna država, a v tujini marsikdo večji nima tolikšne podpore.
Gal Jakič
Cilji so jasno zastavljeni. To je norma za svetovni pokal, kar je pri nas zelo zaprt krog, kjer lahko dirka zelo malo ljudi. Norma se mi odmika že nekaj let. Ves čas so neke spremembe pravil, spremembe norm. Upam, da naslednje leto le pridem do tja. Sicer pa na dolgi rok delamo za olimpijske igre v Sočiju. Tam je želja, da bi bil v širšem, če ne v ožjem krogu favoritov za kolajno. To je takšna klasična želja. Vmes so še drugi cilji, a to je tisti glavni cilj. Potem po 2014 pa bomo videli.
V drugem delu intervjuja, ki ga bomo objavili v torek, preberite o življenju in treningu v Ameriki ter poletnih aktivnostih: kajaku in fotografiranju. Izvedeli boste tudi, s katerim športom bi se Gal zelo rad ukvarjal, če bi lahko hodil.