Preberite še
|
"Začel sem v Astri v Ljubljani. Navdušil me je sovaščan, ki je bil trener. Tam sem ostal do odhoda v vojsko, po vojski pa sem prestopil v ljubljanski Rog. Po igrah v Los Angelesu sem odšel v Italijo v amaterski klub in nato v dva profesionalna: Malvor Bottecchio in Carrero," je športni vzpon opisal dvainštiridesetletnik. Sprememb v kolesarskem športu vidi ogromno, danes kolesarji lahko kar pozabijo na jeklena kolesa, ki so imela prestavne ročice kar na okvirjih. Jugoslavija je bila v Čerinovem času daleč za zahodnimi državami. "Z Vinkom Polončičem sva bila tujca, ki sva nastopala v italijanskih klubih. Življenje pri njih je bilo čisto drugačno. Vsaka italijanska 'stara mama' je vedela več o kolesarstvu, kot večina ljudi v Sloveniji. Ko sem živel v Italiji, so vsi okoli mene vedeli, kaj lahko počnem in česa ne, kaj je zame dobro in kaj ne. Ko smo prišli domov, je bilo vse postavljeno na glavo. Pri nas so bila razmišljanja taka: 'Ti, ki veliko treniraš, ti moraš ogromno pojesti in popiti. Jesti moraš močno hrano.' Italijani so mi vedno govorili, da po obisku doma potrebujem vsaj teden za regeneracijo," se spominja Ljubljančan.
Pri nas je čudno stanje. Pri kakovosti kolesarjev, ki jih imamo, bi se dalo precej več doseči. Toda organizacija šepa. Primož Čerin, nekdanji kolesar |
|
Po koncu športne poti je z ženo odprl trgovino in servis kolesarske opreme. "V Italiji sem spoznal ogromno ljudi v tem športu. Pri nas pa so se začele velike spremembe. Do takrat ni bilo privatnih trgovin in servisev, zato sva se z ženo odločila, da poskusiva. S pomočjo znancev v Italiji sva prebrodila najhujša leta v času tranzicije. Danes sem lahko zadovoljen. Morda je bila prednost tudi v tem, da sem relativno zgodaj zaključil kariero - pri 28 letih. Poznam športnike, ki so končali kasneje, in so se potem težko znašli, ker niso imeli volje in energije. A ker v Sloveniji za športnike po koncu tekmovalne poti ni poskrbljeno, se mora vsak znajti sam," je o tem, kako je sam izkoristil pravi trenutek, povedal Čerin.
Primož Čerin je v Italiji prestal številne dopinške kontrole. O “vzhodnih” športnikih je namreč prevladovalo mnenje, da so podvrženi sumljivim zdravniškim tretmajem, kajti pri Rusih in Vzhodnih Nemcih se je dogajalo marsikaj. A sam meni, da z ostalimi kolesarji ni bilo nič drugače. Čudno se mu namreč zdi, da je v mladinski in amaterski konkurenci proti istim tekmecem zmagoval, kasneje pa se z njimi ni mogel več primerjati. "To je čudno, da se je nekdo iz mladinske konkurence včasih enako hitro vozil z mano, potem pa je kar naenkrat začel biti hitrejši in boljši. Mislim, da je doping obstajal, ampak sam sem šel v profesionalizem šel zato, ker se mi je to zdel najvišji nivo, kar je takrat obstajal in sem želel to poskusiti," je dejal.