Na Floridi je z družino bival predvsem zaradi sina, teniškega igralca Boruta (letnik 1991), ki vadi v teniški akademiji znamenitega in seveda dragega trenerja Nicka Bollettierija. Lani smo se z Iztokom Pucem obsežno pogovarjali glede tvegane družinske odločitve, da vse stavi na sinov teniški preboj. "Odrekanja so velika, polovičarstva pa ni. Stvari se je treba popolnoma predati. Po mnenju nekaterih je Borut talentiran, in če imajo starši finančne možnosti, to podprejo. Nekateri, ki imajo možnosti, otrok ne želijo podpreti. Časi komunizma, kjer se je treniralo zastonj, so minili," je med drugim dejal v intervjuju, ki ga lahko v celoti preberete TUKAJ.

Zlata olimpijska kolajna

Iztok Puc je bil sicer edini rokometaš na svetu, ki je na olimpijskih igrah nastopal za tri različne reprezentance. Leta 1988 v Seulu je osvojil bronasto kolajno z Jugoslavijo, leta 1996 je bil s Hrvaško v Atlanti – ker se je poročil s Hrvatico Jasenko – zlat, leta 2000 pa je bil s Slovenijo v Sydneyju osmi. Nekaj mesecev pred svojimi zadnjimi olimpijskimi igrami je bil eden glavnih slovenskih adutov na evropskem prvenstvu na Hrvaškem, kjer je Slovenija osvojila odlično peto mesto, rokometaši pa so si tako kot prvo moštvo v kolektivnih športih zagotovili olimpijsko vozovnico. Za Slovenijo je Puc zbral 34 nastopov in zabil 120 golov. Izredno uspešen je bil tudi v hrvaškem dresu, saj so mu poleg olimpijskega zlata okrog vratu obesili še bronasto kolajno za tretje mesto na EP 1994 na Portugalskem in srebrno leto pozneje na SP na Islandiji.

"Seveda je moj največji uspeh zlata olimpijska kolajna iz Atlante leta 1996. Ko osvoji človek olimpijsko zlato, se mu zdi bron kot fičko proti mercedesu," je o svoji karieri lani za zurnal24.si dejal Puc, ki mu, zanimivo, ni bilo najbolj žal zaradi tega, ker je Celje naslov evropskega klubskega prvaka osvojilo brez njega, ampak … "Še bolj žal pa mi je, ker nisem nikoli igral v novi dvorani. To me boli še bolj."

S Prulami prvič ukanil Celjane

Svojo kariero je začel v Šoštanju, nastopal je za Borac iz Banjaluke, Zagreb, s katerim je osvojil dva naslova evropskega klubskega prvaka, Celje Pivovarno Laško in Prule, s katerimi je leta 2002 osvojil naslov državnega prvaka in ga tako prvič v slovenski zgodovini izmaknil iz rok Celjanom. Njegova zadnja vidnejša rokometna funkcija je bila prav tako na Prulah, kjer je bil v sezoni 2002/03 športni direktor.  Navijači se ga spominjajo kot šampiona, rojenega zmagovalca, ki se nikdar ni bal prevzeti odgovornosti na svoja pleča. Nasprotno, to je počel z velikim uspehom. Hrabro se je boril tudi z boleznijo, ganjen je bil ob novici, da v Sloveniji teče akcija, s katero zbirajo sredstva za njegovo zdravljenje. Ampak na tekmi za življenje je Iztok žal klonil.