Pa jo imamo! Slovenija je osvojila prvo kolajno na igrah v Londonu, in kar takoj zlato. Velika junakinja je postala odlična judoistka Urška Žolnir, ki je postala prva športnica (med športniki je to uspelo Primožu Kozmusu, Rajmondu Debevcu, Iztoku Čopu in Luki Špiku), ki je samostojni Sloveniji priborila zlato olimpijsko kolajno.

• Slovenija ima kolajno: Urška Žolnir zlata!
• Politiki čestitali Žolnirjevi
• Odmevi: "Urški nobena ni prišla blizu"
• Intervju z Urško Žolnir

Tridesetletna Žolnirjeva je bila nepremagljiva v kategoriji do 63 kilogramov. Kot po tekočem traku je opravila z Nemko, Ekvadorko, Izraelko, Mongolko in na koncu še s Kitajko ter se veselila izjemnega uspeha. O načrtih za prihodnost je seveda prezgodaj govoriti, o tem, ali bo nadaljevala tudi do Ria, pa naj bi se odločila čez mesec dni.

Urška, kakšni so občutki zdaj, ko je od borbe minilo že nekaj časa?
Zelo sem utrujena. Počasi gre adrenalin ven iz mene. Mislim, da ponoči ne bom kaj dosti spala. Lahko rečem hvala bogu, da se je razpletlo, tako kot se je, in da se je ta dolg dan zelo pozitivno končal.

Katera je bila prva misel, ko ste po koncu finala vstali z blazine?
Samo Fabija (trenerja Marjana Fabjana, op. p.) sem pogledala in se nasmejala. Tudi on se je nasmejal. Tak čuden občutek je takoj, ne dojameš še. Ko pa prideš dol z blazine, ko ti trener čestita, ko narediš par korakov, potem pa: "Madonca, pa saj sem ja olimpijska prvakinja, ne morem verjeti!"

Kdaj ste začeli razmišljati o tem, kam lahko posežete?
Že po prvi borbi z Nemko. Nisem bila sicer še čisto prava, ampak sem imela občutek, da bi to lahko šlo. Potem pa, ko sem v tretji borbi premagala Izraelko Schlesingerjevo – ona me je tepla v borbi za tretje mesto na evropskem prvenstvu – sem si mislila: "Tisto je moralo biti za nekaj dobro. Mislim, da bo danes šlo skozi in bom jaz njo." In tako je bilo. Potem pa je še Francozinja, ki je dosti močnejša in proti meni samozavestnejša, izgubila. Ko sem videla, da je zmagala Mongolka, sem si rekla: "To je treba stisniti, ker imam možnosti za finale." Tam me je čakala Kitajka. Tudi njo sem že premagala in sem rekla, da to mora biti moj dan. Izšlo se je!

Foto: Stanko Gruden/STA urška žolnir kolajna medalja olimpijske igre london Ste pričakovali, da boste tako suvereno opravili s tekmicami?
Nisem si mislila, čeprav sem startala na to, da grem v dominantno borbo. To mi je Fabi proti koncu priprav ves čas govoril. Poskušala sem se tega držati. Vedela sem, da bodo slej ko prej nasprotnice naredile napako, in to sem izkoristila. Moram reči, da je Fabi naredil enkraten program. Zjutraj je že dve uri pred našim treningom študiral, kako bo vse izpeljal. Tu nas je pet iz našega kluba Sankaku. Vsaka čast mu, da spravi pet ljudi na olimpijske igre in da lahko vse tako načrtuje in kombinira, da se lahko dobro borimo in zmagujemo.

Med borbo dosti pogledujete proti trenerju, kaj vam kaže?
Pokazati ne more, drži tempo, ko vidi, da popuščam, da kaj ne gre tako, kot bi moralo. Takrat me z besedami pospeši, da obdržim agresivnost in dominiram naprej.

Kako je med borbo, ko imate prednost, pa nočete tvegati, temveč dvoboj pripeljati do konca?
Težko je, ker gredo potem nasprotnice na polno. Tule Kitajka ravno ni šla, edino na koncu sem ga malo polomila, ko sem mislila, da so rekli, da je že konec borbe.

Ali med samo tekmo slišite navijače na tribunah?
Ne, čisto nič ne slišim. Slišim samo Fabija. Zelo sem osredotočena na borbo in pa na Fabija, da ne bi naredila kakšne napake. Navijače sem slišala samo, ko sem šla gor na blazino. Potem pa so samo borilni prostor, nasprotnica in Fabi.

Kaj boste počeli do konca iger? Trener pravi, da mu boste pomagali pri pripravi naslednjih borcev.
Iz našega kluba sta tu še Ana Velenšek in Lucija Polavder. Treba ju je spraviti naprej, da se bosta dobro borili in kaj dosegli.

Pa se lahko po takem uspehu osredotočite na kaj takega?
Lahko, sem navajena, da sta po moji borbi tu še Ana in Luca in da jima je treba dosti pomagati.

Kako je z vašimi koleni?
Bila sem brez obeh prednjih križnih vezi. V levem kolenu je nisem imela že deset let, ko sem si poškodovala še desno, so kolena kar plavala in je bila potrebna operacija. Dr. Pilih iz Maribora mi je vstavil umetne ligamente. Takoj drugi dan, ko sem stopila na noge, čeprav je zelo bolelo, sem čutila precej veliko stabilnost v levem kolenu, česar prej 10 let ni bilo. To je bila prava odločitev, v pravem trenutku in to je tudi zelo pomembno.

Kako se je bilo po Pekingu odločiti za nov olimpijski ciklus, da še štiri leta zdržite vse te napore?
Rekla sem še eno leto do svetovnega prvenstva. Že čez tri dni sem rekla, no, gremo še štiri leta do Londona.

Bo tako tudi pri odločitvi glede Ria de Janeira in iger čez štiri leta?
Ne vem, o tem se bom odločala kasneje. Zdaj se želim naspati, malo urediti misli, potem pa bomo govorili, kako naprej.

Kakšni so občutki ob dejstvu, da ste prva športnica, ki je Sloveniji prinesla zlato olimpijsko kolajno?
Ponosna sem!