Velimir Kljajić, rojen leta 1946 v Šibeniku, je dolgo bolehal za rakom na pljučih. Pogreb bo naslednji torek. Svoje življenje je posvetil rokometu, najprej kot igralec, nato pa še kot trener. Bil je igralec in trener v številnih klubih na Hrvaškem, v Avstriji in Nemčiji.

Kljaić je s Hrvaško leta 1996 na olimpijskih igrah v Atlanti osvojil zlato − prvo zlato kolajno za svojo domovino. Tedaj je za kockaste nastopal tudi Iztok Puc in tedaj se je rodila znamenita gosenica. To je bila generacija Slavka Goluže, Božidarja Jovića, Velimirjevega sina Nenada Kljajića, Patrika Ćavarja ...

Še na januarskem EP v Avstriji je sodeloval kot strokovni komentator nacionalne televizije. Smisla za humor mu ni zmanjkalo tudi v najtežjih časih. Upal je, da bo zmagal tekmo z rakom: "Dobil sem še eno minuto odmora, odlično se počutim. Spet sem se izvlekel," se je domiselno izrazil o svoji bolezni: "Očitno me ima bog zares rad in mi je dal še en bonus. Če bi moral jutri umreti, bi odšel srečen. Veliko sem dal skozi, dvakrat sem bil že 'na oni strani', nisem preminil v avtomobilski nesreči. Zakaj bi se torej pritoževal?"

"Bil je velik človek in trener. Najbolj zaslužen za olimpijsko zlato v Atlanti. To so bili čudoviti dnevi. Kljun, kot smo ga klicali, je na specifičen način vodil ekipo. Kdaj pa kdaj igralci nismo razumeli njegovih idej, prišlo je tudi do prepirov, na koncu pa je vedno izpadlo, da ima prav," se spominja nekdanji odlični krožni napadalec Božidar Jović.