"Ruska propaganda je grozljiva. Videl sem posnetke, ki jih Rusi predvajajo mladim in otrokom. Trajalo bo najmanj 100 let, da bodo ti ljudje spremenili svoje mnenje," je na prizorišču uvodnih tekem poletne velike nagrade v Wisli dejal ukrajinski smučarski skakalec Vitalij Kaliničenko.

"Prepoved udeležbe ruskim športnikom na največjih športnih tekmovanjih na svetu je korak v pravo smer," je v intervjuju za Przegladsportowy dodal Ukrajinec.

Foto: Profimedia Witalij Kaliniczenko

Ruski vojaški napad na Ukrajino je v preteklih mesecih močno zaznamoval življenja Ukrajincev tako doma kot širom sveta, močno pa je posegel tudi na področje profesionalnega športa, kjer se številne ukrajinske reprezentance soočajo s logističnimi, finančnimi in drugimi nevšečnostmi.

Smučarski skakalci, denimo, so po začetku vojaškega spopada (24. februar) poskušali nadaljevati priprave na Poljskem, vendar je bil kakršenkoli napredek nemogoč, saj so jim misli neprestano uhajale drugam.

"Prvih nekaj dni smo razmišljali samo o tem. Čeprav smo bili sredi priprav, nismo mogli razmišljati o ničemer drugem kot o vojni. 'Moja družina je še vedno tam. Kaj lahko naredim? Kako naj pomagam?' To je vse, kar nam je rojilo po glavi," je priznal skakalec.

"Bombardirajo nedolžne ljudi"

Foto: Epa Irpin ruševine "Imam prijatelja, ki s sorodniki živi v Irpinu. Niso mogli zapustiti mesta, bilo je zelo nevarno. Sosedovo hišo je bomba zravnala s tlemi. Tam je bil most, ki je bil uničen, zato so bili ujeti v mestu. Sčasoma jim je uspelo pobegniti. Njihove pripovedi so grozljive in šokantne. Veliko sem razmišljal o svoji družini. Po trening kampu na Poljskem se je trener vrnil v Ukrajino, fantje pa smo odšli na Češko. Moja ženo je z otrokom pripotovala v Nemčijo, kjer dela njena mama. Tam smo se dobili. Zelo se mi je oddahnilo, ko smo bili enkrat skupaj in na varnem," je povedal Kaliničenko.

Pojasnil je tudi, zakaj se kot profesionalni športnik ne more distancirati od političnega dogajanja v domovini. "Nekateri so še vedno mnenja, da bi morali strogo ločevati med politiko in športom, toda situacija, v kateri smo se znašli konec februarja, vpliva na vse nas. Glede na vse, kar se dogaja, se tega ne bo dalo popraviti v eni sami generaciji. To je vojna. Vojaški konflikt, v katerem ljudje umirajo. Ne samo moški, tudi ženske in otroci. Ljudje ostajajo brez domov, čeprav niso vojaška tarča. Na našem ozemlju bombardirajo predele, kjer živijo nedolžni ljudje."

"Kako neumen moraš biti, da ...?"

Razkril je še, zakaj mu vojna v Ukrajini daje dodatno motivacijo za dobre predstave na skakalnici. "Razveseliti želimo ljudi in jim pokazati, da šport še vedno obstaja. Ob vsem tem sem še bolj motiviran, da prikažem najboljše skoke. Ko tekmujem, imam občutek, kot da branim svojo državo."

"Kako neumen moraš biti, da z raketami obstreljuješ sosednjo državo? Šport ima v takšnih situacijah zelo veliko moč. Ljudem smo lahko za zgled, čeprav ni lahko, saj v zadnjem času nismo mogli normalno trenirati."

Foto: Twitter Wisla

Da so se priprave po izbruhu vojne znašle na mrtvi točki, je potrdil tudi glavni trener Volodimir Boščuk. "Prvi dan vojne smo šli na skakalnico, vendar je bilo nemogoče trenirati. Fantje so opravili nekaj skokov, vendar smo hitro končali."

"Nismo verjeli, da bo prišlo do vojne, čeprav me je prijatelj, ki je služil kot marinec, že od leta 2015 opozarjal, da se bo konflikt stopnjeval. 24. februarja (začetek vojne, op. a.) smo bili na Poljskem, kjer smo imeli priprave. Zjutraj me je poklicala žena in me obvestila, da je Rusija napadla Ukrajino," je dejal Boščuk.

Foto: Epa Ukrajina zastava pagoda križ "Ves čas smo sedeli pred televizijo in brskali po internetu. Fantje so klicarili prijatelje in žene. Neprestano smo bili v napetosti. Najbolj grozljive so bile zgodbe o pomorih ukrajinskih otrok. Moja družina živi v bolj mirnem predelu, vendar imam prijatelje v Buči, kjer se je zgodil grozljiv pokol. Več kot 20 dni so preživeli v kleti s triletnim otrokom, ki se zdaj prestraši ob vsakem glasnejšem zvoku."

"1. marca sem se vrnil v Ukrajino, kjer sem ostal štiri mesece. Živimo v dokaj mirnem predelu, vendar sem na vsakem koraku srečal vojake. Pred vojno smo imeli relativno dobre odnose z ruskimi športniki. Po napadu nisem več imel stika z njimi. Tega si tudi ne želim. Oni ne razumejo ukrajinsko, jaz nočem govoriti rusko."

"Mesec dni pred začetkom tekem v Wisli smo spet začeli trenirati. Težave imamo z izdelavo in dobavo dresov. Prav tako nam primanjkuje finančnih sredstev," je o nezavidljivem položaju ukrajinskih skakalcev še povedal reprezentančni trener.