Sedemintridesetletni Beno Udrih, ki si je življenje uredil v ZDA in živi v San Franciscu, je nazadnje pred dvema letoma igral za Žalgiris. Pred pandemijo novega koronavirusa pa je kot pomočnik že nabiral tudi trenerske izkušnje pri ekipi Westchester Knicks v razvojni ligi NBA.
"Lani ni bilo kluba, ki bi me videl v svojih vrstah, zato sem se še bolj odločno podal v trenerske vode. O tem sicer govorim s cmokom v grlu. Z veseljem bi še igral. Toda leto in pol nisem igral resne košarke. Telo mi govori, da je konec, glava pravi, da bi še. Ko nekaj delaš od devetega do 37. leta, je težko potegniti črto. Težko je reči, da je vsega konec," je v pogovoru za Sportal dejal Udrih.
Slovenski organizator igre je v karieri igral za številne klube, Hopse Polzelo, Union Olimpijo, Maccabi Tel Aviv, Avtodor Saratov, Olimpio Milano, San Antonio Spurs, Sacramento Kings, Milwaukee Bucks, Orlando Magic, New York Knicks, Memphis Grizzlies, Miami Heat, Detroit Pistons in Žalgiris.
S San Antoniom je bil dvakrat prvak lige, tudi sicer pa iz obdobja NBA najraje izpostavi soigralca iz San Antonia Tima Duncana in Dwyana Wada iz Miamija. "Gre za zvezdnika, a dobri osebi. Ponosen sem, da sem lahko igral z njima. Ohranil sem stik z obema."
Vedno nameraval postati trener
Že omenjeni trenerski posel pa mu je bil vedno blizu. "Že kot aktivni košarkar sem se poleti udeleževal kampov združenja igralcev lige NBA. Tam sem se posvečal trenerskemu programu. Vodil sem ekipe srednješolskih in deloma evropskih košarkarjev. Petkrat sem bil v tem programu. Lani sem prestal še program za pomočnika trenerja. To so torej koraki v trenerstvo, o katerih govorim. Od nekdaj sem verjel, da bom po koncu igralske kariere presedlal na trenersko klop," je pojasnil Udrih.
Ta se zaveda tudi omejenih možnosti nadaljevanja igranja. "Razmišljanje o ligi NBA je nerealno, saj je usmerjena v mlade. Po drugi strani pa imam družino. Pri ponudbi torej ne bi upošteval le kluba in ambicij, ampak tudi okolje. Sam se zanesljivo ne bi selil. Lani sem bil v pogovorih s Sanijem Bečirovićem o morebitnem prestopu v Cedevito Olimpijo. Toda športni direktor se je odločil za drugačno smer, obenem pa je imel skromen proračunski manevrski prostor."
"Politika. Le politika!"
V pogovoru se je dotaknil tudi časov igranja za slovensko reprezentanco, s katero bi, kot pravi, zaradi kakovosti igralcev morali imeti do zdaj tri ali štiri kolajne z največjih tekmovanj, ne le enega naslova evropskega prvaka.
"Slovenija je imela niz izjemnih košarkarjev, ki so bili razpeti med letnikoma 1977 in 1985. Ob takšnem talentu bi morali nekaj doseči. Bi, če bi se poenotili. Žal pa je prepogosto vsak poskušal storiti nekaj sam, trenerji, ki so bili sicer dobri, pa posameznikom niso mogli dati jasnih nalog. Politika. Le politika. V ozadju so bili menedžerji, ki so odločali, kdo bo igral in tudi koliko bo igral."
Dodal je, da nikoli ni kazal s prstom na posameznike. "Tudi na vse tiste, ki so trdili, da ne želim igrati za reprezentanco. Naj enkrat za vselej pojasnim, da sem vedno želel igrati za Slovenijo. Izjema je le ena reprezentančna akcija, ko sem osebno življenje postavil pred košarko."