"Vsako tako tekmo bom vzel zares, saj mi te kakovostne tekme pomagajo na poti do iger. Treniram res v olimpijskem bazenu, seveda pa bom tekmoval tudi v malem, saj je tudi ta del sezone pomemben in v manjšem bazenu se več poudarka na skoku, obratu in drugim pomembnih elementom," pred prvimi tekmami pravi 27-letni Korošec.

Cilji za tekmovalca, ki je konec poletja polnil baterije na Hrvaškem in v ameriškem Seattlu, ostajajo nespremenjeni: "Seveda je to medalja. A bolj upam, da bosta tja prišla oba Britanca, ki sta najmočnejša v svetu in v Evropi, saj potrebujem močne tekme. Zase verjamem, da sem sposoben odplavati osebne rekorde, potem pa bomo videli, kam me bo to na tekmi pripeljalo."

Vsaj priprava na tekmo bo letos nekoliko drugačna. To bo Dugonjić v sodelovanju s trenerjem Matijo Medveškom skušal skrajšati. "Na tekmo bom šel malo manj spočit, da ne bom izgubil preveč treninga, a tudi tako so osebni rekordi dosegljivi."

A to ne bo edina novost. Vsaj na trening tekmah se Dugonjić spet spogleduje tudi z 200-metrsko razdaljo, kot pravi, letos precej več trenira v vodi, nekaj manj dela v fitnesu. "Treniram tudi tempo za 200 m prsno in zagotovo bom na trening tekmah plaval tudi to razdaljo, saj tudi moji tekmeci plavajo na tej razdalji, čeprav je zelo težko. Seveda delam tudi na hitrosti, a v olimpijski sezoni si želim še večjo vzdržljivost, da bom brez težav lahko trikrat nastopil na 100 m prsno. Pot do tja so tudi tekme na 200 m prsno."

Do Ria bo ob tem skušal izboljšati tudi skok, kjer v primerjavi z najboljšimi na svetu še vedno izgublja preveč. "To ni majhna stvar. Na tem moram delati celo leto. Sem soliden, napredujem, a tudi tekmeci napredujejo. Na 50 m prsno je to lahko odločilno, zato bomo morali delati tudi s kamerami. Zelo pomembno je namreč, da si po skoku med prvimi, da lahko plavaš sproščeno, ne začneš takoj loviti zaostanka."

Prvi nastop najvišjega slovenskega plavalca v zgodovini čaka sredi oktobra v Kranju. Tam se je pred dnevi na ekshibiciji prvič preizkusil tudi v vlogi vaterpolista. "Za trening bi to bilo zaradi poškodb nevarno, a vseeno mi je zelo všeč, da sem enkrat čutil ekipni šport. Bolj zanimivo se je poditi za žogo, kot pa tekmovati na čas. Res sem užival. Sicer pa je težko, veliko je plavanja gor in dol, ob tem pa sem bil v prvi četrtini tudi zmeden, saj nisem poznal vseh pravil igre, nisem vedno vedel, kje je žoga, potrebuješ tudi koncentracijo, da se privadiš, kdo in kje so tvoji soigralci. Nato je šlo dobro in res lepa izkušnja."