Jose Mourinho govori tako kot misli, vseskozi si ustvarja sovražnike in se ne zadržuje dolgo v klubih, ki jih vodi. Vendar pa osvaja lovorike in je priljubljen med igralci.

Nogometni strokovnjaki so prepričani, da morajo biti pri madridskem Realu, kjer so na klop posadili portugalskega trenerja Joseja Mourinha, pripravljeni na roller coaster (vožnjo z vlakom smrti). Zadnja sezona je bila za beli balet, vsaj kar zadeva naslove, sušna, glavni cilj, ki ga bo moral izpolniti Mourinho, pa bo prinesti naslov španskega prvaka v prestolnico in klub okititi z desetim naslovom evropskih klubskih prvakov. Naloga ni lahka, vendar če potegnemo črto pod Mourinhovo zgodovino na trenerskih stolčkih, stoodstotno izvedljiva.

Samozavestni 47-letni Portugalec ve, kaj želi, in to vedno tudi dobi. Želel si je Real, in dobil ga je. "Ni pomembno, ali si nogometaš ali trener, če ne igraš za Real, potem bo v tvoji karieri zijala luknja," meni trener, ki je Inter po 45 letih spet popeljal na evropski vrh.

Mourinho ni nikoli blestel kot nogometaš, a je od pomočnika trenerja pri Barceloni v desetletju postal po njegovih besedah najboljši trener na svetu. Mourinho je leta 2004 s Portom senzacionalno osvojil Ligo prvakov. Po prestopu k angleškemu Chealseaju je klubu po pol stoletja zagotovil naslov angleškega prvaka, milanski Inter pa popeljal do trojne krone – zmage v pokalu, prvenstvu in Ligi prvakov. Za nameček se s trojno krono v Italiji še nikoli ni okitil noben klub.

Mourinho je eden od treh trenerjev, ki je Ligo prvakov osvojil z dvema različnima kluboma, niti najbolj zagnani stavci pa si ne bi upali staviti, da Portugalcu tretjega naslova ne bo uspelo osvojiti z Realom.