Prav slednje je bilo precej močnejše od zasedbe UAE Team Emirates, ki je dirko končala le s polovico kolesarjev, zaradi koronavirusa in zdravstvenih težav so morali dirko po Franciji predčasno zapustiti Vegard Stake Laengen, George Bennett, Marc Soler in Rafal Majka. Že pred začetkom je zaradi covida odpadel Matteo Trentin. Tega je zamenjal Marc Hirschi, ki pa je bil povsem izven forme. V veliki meri je imel tako Pogačar v lovu na tretjo zaporedno skupno zmago precej smole na katero ni imel vpliva.
A tudi sam je naredil napako, ki ga je v 11. etapi stala rumene majice. Pri Jumbo-vismi so pripravili dobro taktiko, hitro osamili Pogačarja, že načeti Primož Roglič in Vingegaard pa sta nato izmenično napadala kapetana moštva UAE. Ta je morda pokazal celo preveliko spoštovanje do rojaka, ki si je do takrat že pridelal nekaj zaostanka in namesto, da bi se osredotočil le na nevarnejšega Danca, je Pogačar izgubljal precej moči tudi ob napadih Zasavca.
"Na etapi na Granon sem storil napako, ampak glede na okoliščine je bilo to razumljivo, pametno so me izigrali. Bili so močni, toda to je bila ena etapa. Vse ostale pred tem in po njej so bile dobre, užival sem v dirkanju in mislim, da ne bom spreminjal sloga," je ob koncu dirke menil Pogačar in zagotovil, da se bo iz tokratnega poraza, drugo mesto je brez dvoma še vedno izjemen uspeh, marsikaj naučil.
Pogi sicer prvič odkar je zakorakal v svetovno serijo ni osvojil dirke v kateri je že vodil, doživel pa je šele prvi poraz v skupni razvrstitvi večetapnih dirk po Baskiji 2021, ko je osvojil tretje mesto, takratno preizkušnjo je dobil Roglič. Kasneje je Pogačar zmagal na vseh preostalih večetapnih dirkah, ki jih je začel. V profesionalni karieri je bil sicer le enkrat zunaj najboljše šesterice, to se mu je zgodilo na prvi dirki med elito v Avstraliji.
Triindvajsetletni Slovenec, ki se bo zaradi svoje mladosti tudi naslednje leto še lahko potegoval za belo majico na Touru, je prepričan, da še lahko napreduje, enako pa bodo morali storiti tudi pri njegovem moštvu.
Če je Pogačar prvo mesto leta 2020 osvojil nepričakovano in brez prave pomoči kolegov presenetil Rogliča ter ostale tekmece, so pri UAE lani že sestavili precej močnejšo zasedbo, tokrat pa v tem pogledu naredili korak nazaj. A delni izgovor gre na račun omenjenih težav s covidom. Zdaj bo potrebno zavihati rokave in izluščiti prave lekcije.
Enako so na primer morali pred dvema letoma storiti pri Jumbo-Vismi po 'razpadu sistema' ob odločilnem kronometru na Planche des Belles Filles. Nizozemci so se odlično pripravili na letošnji Tour, v drugem delu dirke (v prvem niti niso blesteli, še zlasti vprašljiva je bila njihova vožnja v peti etapi, ko je polovica ekipe po padcu čakala Rogliča, druga polovica pa ji je bežala in navijala tempo za Vingegaarda v lovu na Pogačarja) iz etape v etapo načrtovali dobro taktiko (primer, ko so na Giru 2019 na cesti na cedilu pustili Rogliča, ker je zasedba v vozilu morala odtočiti, res ni več mogoč), na koncu pa so se veselili prve zmage na Touru.
A ta zdaj v nekoliko težji položaj postavlja Rogliča. Ta je na tokratno francosko pentljo prišel kot sokapetan z Vingegaardom, v prejšnjih letih je bil Slovenec nesporen prvi mož ekipe, zdaj pa bo njegov status znotraj moštva najverjetneje nekoliko padel. Mnogi strokovnjaki namreč menijo, da bo v naslednjih letih na največjih etapnih dirkah prevladovalo rivalstvo Pogačar-Vingegaard, Roglič pa bi se moral v takšnem primeru zadovoljiti z vlogo Dančevega pomočnika.
Serijski zmagovalec Vuelte sicer najverjetneje še računa, da bi tudi sam posegel po največjem uspehu v Franciji, v takšnem primeru pa bi bilo najverjetneje dobro zamenjati ekipo. Njegovega položaja se zavedajo številna moštva, po govoricah sodeč pa so se prvi zganili pri Ineosu, kjer po padcu v zadnjih letih in slabših obetih (starosti Gerainta Thomasa, hudi poškodbi Egana Bernala in odhodu Richarda Carapaza) potrebujejo prav takšen tip kolesarja. A ob Rogličevi pogodbi do leta 2025, bo zadnjo besedo imela Jumbo-Visma (če bi si Rogla, ki je svojo zvestobo do moštva ob poškodbah pokazal tudi z vztrajanjem na dirki, sploh želel oditi).
Prvi mož nizozemske ekipe Richard Plugge izjemno ceni Rogliča: "Neverjetno je, kaj je ob velikih bolečinah Primož storil za Jonasa. Tisti dve minuti v etapi na Granon sta naredili razliko, tam so bili položeni temelji za skupno zmago. Primož bi lahko tudi sam osvojil ta Tour, da se je bil pripravljen povsem podrediti skupnemu cilju, je izjemno."
Roglič je bil v zadnjih letih prva violina Jumbo-Visme in bi si tako zaslužil poiskati novo moštvo, če mu novo razmerje moči pri Jumbo-Vismi ne bi ustrezalo. A prav zaradi njegove pomembnosti bi Nizozemci lahko tudi vztrajali, da se trajanje pogodbe izpolni do konca. V primeru, da bi želel oditi, bi tako odločali predvsem odnosi, ki jih je uspel zgraditi od leta 2016, ko je postal član nizozemske zasedbe.
Moj (skromni) nasvet bi bil, da se poišče nova ekipa. A lahko je sedeti na kavču (no, v tem primeru za pisalno mizo in odganjajoč mačka, ki želi sesti na tipkovnico) in svetovati, sam namreč nisem šest let prebil s to ekipo, vodstvom, moštvenimi kolegi, mehaniki, ostalim osebjem in nisem čustveno vpleten.
Nekoliko lažje odločitve so vseeno pred Pogačarjem. Tega so v zadnjem obdobju aktivno na Giro vabili organizatorji italijanske pentlje, a je po tokratnem Touru težko pričakovati, da se bo Pogi odločil izpustiti naslednjo francosko pentljo, prav tako pa odpade misel na to, da bi kombiniral nastop na Giru in Touru. Verjetno bo potrebno razmisliti tudi o tem, ali je Dirka po Sloveniji, ob nekoliko manj konkurenčni zasedbi, prava pot za stopnjevanje forme tik pred Francijo. Do tokrat je sicer bila.
A prišlo je do neljube spremembe in Tadej mora s svojo ekipo razmisliti o vseh možnih scenarijih. Čaka ga precej dela.
Glede sloga je Pogačar sicer že izjavil, da ga ne bo spreminjal. Z bojevitim pristopom, agresivnimi napadi na rumeno majico v zadnjih etapah, s sprinti v zaključkih etap, z nepopustljivostjo si je sicer priboril še nekaj novih navijačev. Drugo mesto na Touru na njegovo priljubljenost vsekakor ne bo vplivalo, najverjetneje jo bo še nekoliko dvignilo.
Popolnih dominacij se ljudje namreč hitro naveličajo, v primeru kolesarstva pa se zaradi njegove preteklosti tudi hitro pojavijo dvomi o razlogih za 'nepremagljivost'. Pogačarjev zaostanek na Granon in Hautacam ga je za mnoge naredil bolj človeškega, bolj podobnega nam navadnim smrtnikom. Ob tem je vedno tudi nasmejan.
A slaba dneva na omenjenih klancih še ne pomenita konec Pogijevih bojev za rumeno majico. Ko je leta 1975 med vzponom na Pra-Loup omagal kanibal Eddy Merckx, je to zanj pomenilo že konec zmag na tritedenskih dirkah, pred tem je dobil pet od šestih Tourov (1969, 1970, 1972, 1973, 1974), kasneje je od večjih dirk osvojil le še klasiko Milan-San Remo (to je letos dobil Matej Mohorič). Ko je leta 1996 na klancu za Les Arcs 'počil' Miguel Indurain, je bilo konec poti za petkratnega zaporednega zmagovalca dirke po Franciji (1991-1995), že čez pol leta je sledila njegova upokojitev (za zmagovalca Toura 1996 je bil razglašen Danec Bjarne Riis, ki je kasneje priznal uporabo nedovoljenih poživil). Oba omenjena šampiona sta takrat že zakorakala v četrto desetletje (Indurain je pri 32 sklenil kariero, enako je zdaj star Roglič), Pogačar ima pri 23 letih še precej časa za uspehe. In zdaj tudi dodatno vzpodbudo.
"Mislim, da bom zaradi letošnjega Toura bolj lačen in željan novih zmag. V življenju imam rad izzive in enega zelo velikega sem imel v Jonasu, ki ga nisem uspel premagati. Motiviran sem za naslednje dirke in naslednji Tour, da bom na njem boljši in splezam čez to oviro," je o novi motivaciji in prihajajočem rivalstvu že razmišljal kolesarski as s Klanca pri Komendi.
Glede na dosedanjo pot ne dvomim, da bo sledila še kakšna rumena majica (gre sicer za dosežek na katerega še pred dobrimi petimi leti v Sloveniji nismo niti pomislili), še zlasti ob omenjeni dodatni motivaciji. Srečno!
Najboljša ponudba ... Google je za vsa spletna dela od doma plačal 638 do 957 dolarjev na dan. Moja mlajša …