Ruskim atletom so zaradi sistematične uporabe dopinga prepovedali nastop na olimpijskih igrah v Rio de Janeuru. Kaj to pomeni za integriteto in prihodnost svetovne atletike?
Če govorimo o tem konkretnem primeru, so ugotovili sistemsko organizacijo goljufanja in dopingiranja, zato se mi zdi to pravilna odločitev. Rigorozne kazni so edini način, da se državne organizacije zamislijo, ali se resnično splača tvegati oziroma delati v tej smeri. Športniki so v tem velike žrtve. Veliko športnikov je samo kolateralna škoda in niso bili vključeni v to goljufivo zgodbo. In da ti potem ukradejo takšne sanje, kot so olimpijske igre, je na osebni ravni lahko zelo hudo.
Jelena Išinbajeva je odločitev označila za ''pogreb svetovne atletike''. Kako bi komentirali njeno trditev?
Ne, ni. Ona je ena od prizadetih in se je zato tako izrazila, ampak nam, ki smo nevtralni opazovalci, je to stvar, ki se je morala zgoditi, zato da bi se na tem področju kaj spremenilo. Zgodbe, ki so v zadnjih letih prišle na plano, ne spadajo v šport. Treba je na nek način to presekati, četudi s takšnim 'pogrebom'. Te stvari je treba odpraviti, čeprav jih je zelo težko. Mogoče se kljub temu ne bo nič spremenilo, obstaja pa možnost.
Ali menite, da je atletika na slabem glasu, kar zadeva uporabo dopinga?
Da. Stalno se govori samo o aferah in ničemer drugem, kar pusti posledice. Skoraj ni pogovora o atletiki, ki ga ne bi spremljal pogovor o dopingu. To škoduje športu. Tudi meni osebno. Ne samo na ravni pogovora z mediji, temveč tudi s prijatelji, saj beseda stalno teče o tem in vse skupaj postane utrujajoče. Raje se pogovarjam o tekmovanjih.
Izpade tako, kot da nekoga braniš ali pa celo sam pljuvaš po tem. Občutek je neprijeten. Raje govorim o svojih izkušnjah, ne pa da se na koncu moram še braniti, da nisem bil vključen v kakšno podobno zadevo.
Ali je sploh možno povsem zajeziti uporabo dopinga?
Ne. Stvari je potreno minimizirati. Grozne so predvsem sistemske zadeve. Prestopniki vedno bodo. Tudi kriminala se ne da izkorenititi, pa ga želijo čim bolj zmanjšati. Najhujše se mi zdi, da je stvar organizirana. Vedno bodo športniki, ki bodo poskušali goljufati in na ta način nekaj pridobiti. To je dejstvo. Tega se ne da izničiti. Lepo bi bilo, da se ljudje na stadionih ne bi spraševali, kaj so ti športniki naredili, da so tako dobri, ampak raje o tem, kdo bo zmagal.
Kakšne kazni bi si po vašem zaslužili kršitelji? Si po vašem mnenju zaslužijo še eno priložnost?
Stvar je zelo kompleksna. Če se ugotovi uporaba dopinga, je treba obravnavati vsak primer posebej. Okoliščine so zelo različne in temu primerne bi morale biti tudi kazni. Kazni bi se morale razlikovati. Ne more se uvesti dosmrtna prepoved za vsak prekršek, morali pa bi biti zelo strogi, še posebej v primerih, kjer je vse skupaj hladnokrvno organizirano. Čudi me, da se to posplošuje. Wada bi kot resna organizirana zveza to lahko uredila tudi na pravni ravni in določila kazni. Slab zgled je zmanjševanje kazni. Kar nekajkrat se je zgodilo, da so se znani športniki zelo hitro vrnili. To je napaka, saj daje prekrškarjem motivacijo, da se bo dalo vse urediti.
Ko so bili moji rezultati najbolj aktualni, so pregledi potekali na tedenski ravni. So pozvonili na vrata oziroma me poiskali na stadionu. Tega je bilo kar veliko. Meni to ni bil noben problem, ker postopek postane povsem standarden. Ukradejo ti pol oziroma eno uro, vendar se zavedaš, da to spada zraven in vse skupaj mirno opraviš. Kar se mene tiče, kontrol ni nikoli preveč. Težava je v tem, da so za nekoga, ki to počne zelo organizirano, tudi kontrole lahko precej neučinkovite. Potem so se začeli pogovarjati že o tem, da bi športniki naokrog hodili s sledilnimi in z merilnimi napravami. To se sliši grozno in tega niti slučajno ne podpiram. Teoretično pa je to res edino, kar bi učinkovalo, še posebej če ima nekdo pomoč zveze, države.
Kakšne so vaše izkušnje s predstavniki protidopinških organizacij?
Povsem odvisno od posameznika. Obstaja pa tudi razlika. Na primer med tekmovanji poskušajo delovati zelo uradno in imaš občutek, da se skoraj ne smeš popraskati po glavi, saj bodo že panični, da si nekaj narobe naredil. Pri nenapovedanih kontrolah na domu gre za drugo okolje in se nimajo niti možnosti tako obnašati. Večinoma imam dobre izkušnje. Poskušajo pomagati športniku. Na velikih tekmovanjih, kot so olimpijske igre, potrebujejo več ljudi in imajo v kadru posameznike, ki tega niso velikokrat počeli, tako do so pogosto bolj zmedeni od samega športnika.
Ali obstaja velika razlika med številom testiranj najboljših športnikov in tistih, ki morda ne dosegajo tako vrhunskih rezultatov?
Seveda. Wada ima nekakšen sistem, ki te vključi glede na rezultate. Takrat moraš sporočati svojo dnevno lokacijo, da te lahko vedno poiščejo. Če nisi v tem sistemu, lahko kontrole pričakuješ samo na tekmovanjih. To je velika razlika. Tudi pri športnikih, ki so v sistemu, je zelo odvisno od tega, iz katere države prihajaš. Kontrolorje pošiljajo po naročilu in opazil sem, da obstajajo velike razlike v tem, kam jih pošiljajo. Na tem področju se da še veliko narediti.
Ne vem. Lahko si samo predstavljam. Čudno se mi zdi, da bi se kdorkoli prepustil in se ne bi niti pozanimal, kaj vnaša vase. O tem moraš razmišljati. Jaz sem tudi tekmoval in poskušam si predstavljati, kaj so ljudje okoli mene potencialno počeli. Sploh si ne predstavljam tega sistema. Kdaj se lahko športnik temu tudi upre in kakšni so mogoče pritiski, ki se vršijo na njih. Ne vem, kako to poteka. Motivacija, zakaj se to počne, je lahko zelo različna. V ozadju je lahko motiv države, zveze, itd. Ne vem, kako to deluje.
Po izbruhu afere so najbolj na udaru ruski športniki. Kakšen je bil status ruske atletike v času vaše profesionalne kariere?
Pred leti je šlo bolj za individualne afere. Športniki so prihajali iz zelo različnih regij. Nismo se gledali postrani ali kaj podobnega. Šele ko se je izvedelo, da je nekdo goljufal, si dobil slab občutek, ki mu je sledila negativna reakcija do tega športnika. Da bi si pa karkoli domišljal ali raziskoval, kaj kdo počne, tega pa ne. Meni se to ni zdelo smiselno. Športniki so večinoma v dobrih odnosih. To ni vezano na države. Morda v v smislu kulturnega stika, ker se z nekaterimi narodi bolje ujameš kot z drugimi.