Kitty Thorne si je ogledala skoraj vse tekme svojega kluba od leta 1954, ko je prvič v živo stiskala pesti za Bristol Roverse. Takrat se je na tekmo podala z vlakom na parni pogon, v naslednjih 61 letih pa je 84 kilometrov dolgo pot, ki jo loči od Bristola, opravila že okoli 1.500-krat. Prav ljubezen do Roversov naj bi ji omogočila dolgo življenje, poleg tega pa tudi močne kave in sendviči z govedino.
Roversi so v minuli sezoni izpadli iz četrte angleške lige, trenutno pa so pri vrhu pete, čeprav so v soboto z 1:2 klonili proti Eastleighu. "Nogomet je moje življenje, Roversi pa so moj klub. Z veseljem prihajam na stadion, tega se veselim že pred tekmami, na dvoboje pa bom hodila, dokler bom imela za to dovolj moči," je dejala Thornova in dodala: "Od prvega obiska sem bila odvisna, zaljubila sem se v ta hrup in vzdušje. Celotno doživetje je bilo izjemno."
Na prvi tekmi je počila petarda
Prvo tekmo si je ogledala 23. oktobra 1954, ko sta z možem Lesom na stadion prišla s takrat devetletnim sinom Petrom. Na stadionu Eastville ground so Roversi pred 24.000 navijači s 5:1 premagali Leeds United. Po moževi smrti zaradi kapi leta 1959 je Kitty še naprej hodila na tekme z vlakom, vsakič pa jo je spremljal tudi sin.
Leta 1972 je celo sedela na klopi za rezervne igralce, ko se je klub iz Bristola v ligaškem pokalu pomeril z Manchester Unitedom. Med tekmo ji je bilo namreč slabo, policija pa jo je posadila na klop ob igrišču, ob njej pa je sedel zdravnik dokler si ni opomogla.
Leta 1975 si je prvič kupila sezonsko vstopnico, klubu pa je ostala zvesta tudi po dveh selitvah na druge stadione (1986 in 1996). Sto let je dopolnila 2. januarja, svojo ekipo pa je spremljala že tudi na velikih tekmah na Millennium Stadiumu v Cardiffu in Wembleyju v Londonu.
Žalostni lanski maj
Bila je tudi na tekmi maja lani, ko so Bristol Roversi po letu 1920 prvič izpadli iz ene izmed prvih štirih angleških lig. "Takrat sem potočila nekaj solz. Bilo je zelo žalostno. Ljubim ta klub, je klub za družine in prijatelje, kar se je zgodilo, je bilo res grozno," je povedala gospa, ki pa upa, da se bo bristolski klub v četrto ligo vrnil že po tej sezoni: "Mislim, da je trener Darrell Clarke pravi mož, ki nas lahko popelje nazaj. Opravlja odlično delo."
In kako se sodobni nogomet razlikuje od tistega iz 50-ih let prejšnjega stoletja? "Vse je precej drugače. Takrat si lahko spoznal igralce, bili so domači fantje, dalo se je pogovarjati z njimi."
V slabo voljo jo sicer spravlja tudi angleška izbrana vrsta, ki v kvalifikacijah za EP 2016 sicer zanesljivo vodi v skupini s Slovenijo: "Imamo zelo slabo reprezentanco, v naši najmočnejši ligi je preveč tujcev. Našim fantom bi trenerji morali ponuditi več priložnosti za dokazovanje."
Nič jo ne ustavi
"Mama je čistokrvni navijač Roversov. Nič jo ne ustavi, da bi šla na tekmo. Tako kot nekoč je zelo strastna, ko nanese beseda na klub, ni jo strah tudi pokritizirati, če ekipa ne igra dobro," je o najstarejši britanski navijačici dejal sin Peter, 70-letni upokojeni poštar. Predsednik kluba Nick Higgs pa je povedal: "Naši privrženci so izjemno zvesti, Kitty pa povsem pooseblja to privrženost. Izjemen dosežek je zbrati toliko obiskov na stadionu in upamo, da bo naše tekme spremljala še vrsto let. Le redkokateri navijač se še lahko pohvali, da se je na tekmo pripeljal z vlakom na parni pogon."