"Ko je Goran prvič odšel v tujino, star je bil 18 let, priznam, da sem pol leta jokala vsak dan," začne pogovor njegova mama Mojca Dragić. "Otrok ob sebi potrebuje starše, še toliko bolj, če je v tujini, kjer je drugačna kultura, neznani ljudje, hrana ... Na začetku mi je bilo zelo hudo. Vsak dan smo se slišali po Skypu. Tudi po večkrat na dan. Še zdaj, ko imata oba moja otroka svoji družini, mi je kot mami težko, da sta daleč od naju," pravi Mojca.
Podobno razmišlja tudi Marinko Dragić in dodaja: "Odločilna je bila njegova želja. Če vidiš, da si otrok nekaj neizmerno želi in da je na dobri poti, da to doseže, moraš pogoltniti cmok. Goran je od majhnih nog živel za košarko, bila je njegovo življenje. Zaradi košarke se je že v najstniških letih odpovedal marsičemu; ni ponočeval, vseskozi je živel športno in zdravo, zato v trenutku, ko je dobil prvo ponudbo iz tujine, nismo veliko razmišljali. Zame je bilo ključno, da je odšel v klub, ki je imel dober sistem dela za mlade športnike."
Tudi starša Luke Dončića sta se srečala s podobnimi dilemami in preizkušnjami. Mama Mirjam Poterbin je večkrat povedala, kako je jokala in celo iskala pomoč, ko je Luka pri trinajstih letih zapustil njeno gnezdo, oče Saša Dončić pa je v pogovoru za STA dejal: "Zame je bilo ključno, da je Luka odšel v velik in urejen klub. Iz osebnih izkušenj sem vedel, da je to najbolj pomembno za razvoj otroka v vrhunskega košarkarja."
"Tudi jaz sem bil, tako vsaj pravijo vsi, velik talent. A jaz sem pri 16 letih prišel v Ljubljano, kjer ni nihče skrbel zame ali me prijel za ušesa in mi pokazal prave smernice. Veste pa, kako se lahko konča takšna zgodba pri najstniku z viškom hormonov, dovolj denarja in prostega časa," pravi oče Dončić.
Mojca, Marinko, Mirjam in Saša so nagrado za odločnost in pogum dobili letos septembra, bolj natančno 17. septembra v dvorani Sinan Erdem v Istanbulu, ko sta Goran in Luka z ekipo pokorila Evropo in postala evropska prvaka. "Še tri dni po finalu sem imela solzne oči. To je najlepše darilo, ki mi ga je dal Goran. Izpolnila se mu je želja, ki jo je imel od majhnih nog," je povedala Mojca. Marinko pa je v isti sapi dodal: "Jaz priznam in ni me sram, sem zajokal, ko je Goran pred podelitvijo odličij na parket poklical brata Zorana. To je bila poteza in trenutek ob katerem še danes dobim solzne oči. Zoran je bil vseskozi del te reprezentance, nato pa mu je poškodba preprečila nastop na evropskem prvenstvu."
"Hkrati pa cela slika tri mesece kasneje dobiva nove obrise. Ni dvoma, da so igralci na parketu pokazali izjemne predstave, da je Goran Dragić igral najboljšo košarko v življenju, da se je Luka podredil sistemu, da je Prepelič zadeval odločilne mete in da je prav vsak član reprezentance dodal kamenček v mozaik, a treba se je zavedati, da so bili okvirji te zgodbe postavljeni že veliko pred evropskim prvenstvom," govori Saša Dončić.
"Zame sta ključna igralca v tej zgodbi Rašo Nesterović in Matej Erjavec. Onadva sta pripeljala Igorja Kokoškova, o katerem so bila mnenja ob imenovanju precej deljena. Onadva sta ob pomoči Petra Vilfana pripeljala Anthonyja Randolpha. To so stvari, ki so bile odločilne, da so se domine zložile v ravno vrsto," meni Saša.
Ob tem glede vloge svojega sina pravi: "Odigral je odlično prvenstvo. O njegovih igralskih kvalitetah ne bi izgubljal besed, vem pa, da je bilo ključno, da se je podredil kolektivu in da je sprejel vlogo, ki mu jo je namenil Kokoškov. Zato pravim, da je uspeh reprezentance zagotovo delo vseh, ne le Dragića, Dončića in ostalih igralcev na parketu, in vem, da brez Rašota, Mateja in Igorja tega ne bi nikoli dosegli."