Tjaša, najprej se spomniva tvoje zmage proti Aniki Kurzer.
Nasprotnica ni bila lahka. Dobro se je videlo, da je imela iz amaterskih dvobojev veliko več izkušenj kot jaz. Ampak pripravljena sem bila res odlično in vse se je izšlo po načrtih.

Prvič si boksala pred tako številčnim avditorijem. Kako si se počutila v peklu Stožic?
Zagotovo je nekaj posebnega boksati pred domačo publiko. Takšno vzdušje, kot je bilo v Stožicah, pa dvomim, da ga bom še kdaj doživela, ker je bilo res noro.

Kakšne izkušnje imaš iz amaterskih dvobojev?
Dve leti zapored sem bila državna prvakinja. Za seboj pa imam sedem amaterskih dvobojev, tako da imam res malo izkušenj.

V Sloveniji očitno nimaš prave konkurence. Veliko težav imaš tudi z izbiranjem nasprotnic, ki jih praktično ni.
Te težave sem imela že v času, ko sem boksala med amaterkami. Če pa so že bile nasprotnice, so bile tudi do 15 kilogramov težje od mene.

Ko te je Arthur Ellensohn, podpredsednik Nemške zveze, povabil na prvi profesionalni obračun v Karlsruhe, mu sprva sploh nisi verjela, da misli resno. Kaj se je takrat dogajalo?
Res je. Bilo je zelo presenetljivo, saj tega niti približno nisem pričakovala. Šele potem ko smo preko Dejana (Zavca, op. p.) vse skupaj preverili in se prepričali, da imajo z mano resne namene, pa sem vsemu skupaj začela verjeti.

Omenila si Zavca. Je prišlo do kakšnega sodelovanja z njegovim klubom, SES Boxing?
Meseca junija, ko je bil v Sloveniji Dejanov trener Dirk Dzemski, sem se pridružila njihovim treningom. Enako je bilo tudi v dnevih pred borbo v Stožicah, a to je za zdaj tudi vse. Na SES Boxing nisem vezana z nikakršno pogodbo.

V svoji statistiki imaš vpisani dve zmagi na dveh dvobojih. Kakšni so načrti za prihodnost?
Seveda si želim predvsem zmag. Želim iti naprej stopničko za stopničko do samega vrha, vse do naslova svetovne in evropske prvakinje.

Si prva slovenska profesionalna boksarka. Kako si se sploh znašla v tem moškem športu?
Po čistem naključju. Pred tem sem se ukvarjala z odbojko, a tam si odvisen od celotne ekipe. Lahko daš svoj maksimum, a vseeno ni rezultatov, če ekipa ne deluje kot eno. Nato sem se prek brata, ki se je včasih rekreativno ukvarjal z borilnimi športi, priključila treningom in to je bilo tisto pravo.

Verjetno je tvoj oče nad tem zelo navdušen, medtem ko je pri mami najverjetneje ravno obratno?
Družina me je vedno podpirala. Le mama je rekla, da na bo hodila na moje dvoboje, a kljub temu vsakič pride.

Kako pa nate gledajo sošolci? Si kdaj koga že premikastila?
Ne, saj striktno ločujem šport in pretepanje na ulici, ki ga nikakor ne odobravam. Sicer pa so bili vsi zelo radovedni. Nekateri so hoteli tudi tekmovati z menoj, a nato nihče ni nikoli prišel na trening. (smeh)

Omenila si že, da je Dejan Zavec tvoj vzornik. Tudi ti na poti do vrha prisegaš na trdo delo?
Moje mišljenje je tako, da ne moreš pričakovati rezultata, če v neko stvar ne vložiš svojega maksimuma. Marsičemu se je treba tudi odreči, ampak če je močna želja, se da vse narediti.