"To medaljo sem res dolgo čakala. Preskok iz mladinske v člansko kategorijo je težak. To sem vedela. Med člani naletiš na izkušene, močne tekmovalke. A blizu sem bila že na EP v Berlinu 2014 in dve leti in več sem si želela to medaljo. Končno je tu in vem, da se od zdaj lahko kosam tudi s temi najboljšimi," je na prizorišču prejšnjih olimpijskih iger razmišljala Tjaša Oder.
Ta je prvič res zaslovela leta 2011, ko se je z mladinskega svetovnega prvenstva v Limi vrnila z naslovom prvakinje in prvo tovrstno medaljo za Slovenijo. Kasneje so sledili prvi res težki trenutki. "V olimpijski sezoni sem nato imela poškodbo hrbta, ko sem izgubila tri mesece treninga. Sledila je slabša sezona zaradi mature in posledično je prišlo do krize s trenerjem. Takrat je bila prava odločitev pot na študij v ZDA, kjer sem dobila zelo pozitivno motivacijo, s tem pa tudi večjo samozavest. Vnovič sem začela verjeti vase in prišli so dobri nastopi na prejšnjem EP."
Po vrnitvi v domače okolje na Ravnah in k staremu trenerju Gorazdu Podržavniku pa je sledil preskok v evropski vrh. "Izida 8:25 na 800 m prosto pred evropskim prvenstvom nisem pričakovala. Zdaj lahko skušam priti tudi v olimpijski finale. To mora biti moj cilj. Res je, da bo v Riu ta izid treba plavati zjutraj, a vem tudi, da v Londonu v predtekmovanju nisem pokazala vsega, zato je tam finale dosegljiv."
Vrnitev vplivala blagodejno
Kvalitativni preskok se je zgodil po vrnitvi na Koroško. "V ZDA smo zamenjali trenerja. Ta me morda ni dovolj poznal in po uspehih v Berlinu je sledilo razočaranje. Bila sem enostavno utrujena, izčrpana in že pred svetovnim prvenstvom v Kazanu sem se lani na mitingu v Radovljici odločila, da moram v olimpijskem letu pokazati več in da se vrnem k Fužinarju, kar se je zdaj obrestovalo."
Tudi kriza z nekdanjim trenerjem sta prebrodila uspešno in našla nov skupen jezik. "Oba sva trmasta, zato je bilo nekaj kriznih trenutkov. Verjetno smo enostavno predolgo delali skupaj in to sem z odhodom v ZDA spremenila. Zdaj Gorazdu spet 100-odstotno zaupam, pozna me že 14 let in ve, kaj lahko naredim in kako me lahko najboljše pripravi. Seveda je kdaj kakšen dvom, a tako kot zaupam njemu, ne vem, če bi lahko še komu."
A to je le končni del plavalne zgodbe Tjaše Oder, ki se je začela povsem naključno. "Želela sem se le naučiti plavati, a kmalu začela uživati, pa čeprav je šport garaški. Kot mlajša deklica in deklica sem osvajala tretja in četrta mesta v domači konkurenci, kar pa mi ni vzelo motivacije. Takrat plavanje še ni bilo moje življenje, trenirala sem zaradi družbe, dobrih prijateljic. Preskok se je zgodil v kadetski konkurenci, ko sem prvič res napredovala, v mladinski kategoriji sem nato spoznala, da lahko naredim še veliko več. Sicer pa so v športu vedno vzponi in padci in v določenih trenutkih moraš ostati trden, da ne vržeš puške v koruzo."
Dugonjić kot vzor
Dokončna prelomnica sta bili medalji na mladinskem evropskem prvenstvu 2009 v Pragi. "Takrat še nisem verjela vase. Bila sem državna prvakinja, a na tekmo nisem šla s ciljem boja za medaljo. Presenetila sem samo sebe, čeprav sem tja prišla z grenkimi izkušnjami z Ofema." A do takrat je že spoznala, da je v športu s trdim delom možno več. "V klubu smo že imeli zelo uspešnega Damirja Dugonjića in vedno je bilo lepo na njegovih sprejemih. Moja vzornica pa je bila takrat Sara Isaković in njena olimpijska medalja v Pekingu, pa denimo tudi Federica Pellegrini."
A tudi v domačem klubu je okolje za delo izredno, največ pa Odrovi pomeni prijateljstvo z nekaj mlajšo Gajo Natlačen, prav tako finalistko letošnjega Londona. "Cele dneve sva skupaj. Tudi izven bazena si poveva vse. V vodi pa je pomembno najino sodelovanje. Ona je malo hitrejša, jaz malo bolj vzdržljiva in ena drugo ženeva naprej. A tukaj je tudi moj bratranec Gašper in nekaj mlajših tekmovalk, s katerimi dobro sodelujemo." Na prvem mestu je seveda Natlačnova, za katero Odrova odkrito pove, da izve tudi nekaj tistega, kar starši ne, veliko stvari pa pred njimi.