Slovenska ženska reprezentanca je tik pred tem, da se še tretjič zapored uvrsti na evropsko prvenstvo v košarki. Leta 2019 so bile izbranke selektorja Damirja Grgića na pragu četrtfinala in so na koncu osvojile 10. mesto, dve leti prej pa so kljub zmagi v skupini proti na koncu četrtim Grkinjam zasedle 14. mesto.
Tokrat so Grkinje na zadnji kvalifikacijski tekmi premagale v gosteh. "Seveda smo zadovoljne z nastopi v kvalifikacijah, saj če imaš štiri zmage brez poraza ne moreš biti nezadovoljen. Zaenkrat smo naredili to, po kar smo prišli. Ni pa še konec. Imamo še en cikel, kjer moramo še potrditi uvrstitev na prvenstvo. Gledano doslej smo kljub vsem težavam dokazale, da imamo širino, da lahko opravimo posel, tudi če nekaj igralk odpade," jedejala dolgoletna reprezentantka Tina Jakovina, ki je bila prisiljena ostati v Grčiji zaradi pozitivnega testa na novi koronavirus, zaradi tega pa je morala izpustiti tudi tekmi proti Islandiji in gostiteljicam turnirja. Z enakimi težavami se je morala spopasti tudi kapetanka Nika Barič.
Komaj čakam, da grem domov. Grčije imam vrh glave, dopusta tu ne bo več (smeh).
"Bilo je kar težko, ker nisva mogli pomagati. Z Niko sva navijali in spremljali tekmi v prenosu. Še vedno je tisti občutek pripadnosti, s puncami sva se pred in po tekmi videli in slišali, vseeno je občutek, da si zraven. Je bilo pa težko, še zlasti na tekmi z Grčijo, ko so se pojavile napake in težave s 'favli'. Težko je, ko vidiš, da bi te ekipa potrebovala, ti pa ne moreš pomagati. Zame je bilo težje tudi zato, ker nisem imela občutka, da sem bolna, da je prišlo do napake. Bilo je kar težko spremljati iz sobe. Vse skupaj je bil zame kar velik izziv, še posebej, ker je ta ekipa zelo povezana. Je pa malce lažje, ko veš, da punce dihajo s tabo. Gre, ampak je težko."
Po vrnitvi v hotel so sogralke sicer najprej veselje po zmagi delile s kolegicama, ki sta morali ostati v sobah. "Z Niko sva jih pričakali, ko so prišli z avtobusom, na srečo imava balkona obrnjena na stran, kjer je tudi vhod hotela. To je bil edini možen način, da smo se nekako skupaj poveselili. Vsem skupaj nam je malce odleglo. Z Niko sva bili veseli."
"Že od prihoda v 'bubble', ko smo še vsi imeli za sabo negativne teste, je bilo druženje omejeno. Takrat smo sicer še lahko jedli skupaj, gre le za našo reprezentanco, imeli smo skupne sestanke in hodili na treninge, 'ekstra' druženje pa ni bilo dovoljeno. Od tistega testiranja, ko je prišlo do pozitivnega izvida, pa so morale biti tudi vse ostale igralke vseskozi v sobi. Izhod so imele le na trening in tekmo, drugače si moral biti v sobi. Hrano ti na primer pustijo pred vrati, enostavno ne smeš ven iz sobe."
"Pred vstopom v mehurček smo sicer morali imeti dva negativna testa. To smo opravile. Nato so nas testirali ob prihodu na letališče, nato je bilo še med tednom uradno testiranje s strani Fibe. In na tem testu sva bili z Niko pozitivni. Od takrat sva v karanteni. Zahtevali smo sicer, takšno je nekako tudi pravilo, da bi naju spet testirali. V drugih mehurčkih so to naredili, enako se je zgodilo v Sarajevu, kjer so bile nekatere pozitivne, ampak se je na ponovnih testiranjih izkazalo, da so lažno pozitivne. Ampak v Grčiji imajo tako, da ko je nekdo pozitiven, se ga ne testira več. Za njih je bila zgodba zaključena. Smo še poskušali, ampak enostavno ni šlo čez."
"Še sam ne veš, kako bi preživel čas. Večino časa so bile na srečo tekme. V četrtek, petek, soboto in nedeljo so potekale kvalifikacije, to pač gledaš, ker te seveda zanima in poznaš igralke iz vsake ekipe, drugače pa poskušaš malce potelovaditi v sobi, na balkonu se lahko pogovarjaš. Zelo, zelo sem bila hvaležna za ta balkon, ker nekatere sobe ga niso imele, bile so samo s pogledom v steno. V takšnem primeru bi se mi verjetno kar malo 'zmešalo' (smeh). Z Niko imava sosednja balkona in sva večino dneva kar zunaj. Čas gre hitreje."
Je pa že celotno leto za vse športnike zelo stresno. "Sezona je nekaj posebnega, težko je ostati osredotočen le na košarko, ker se dogaja toliko drugih reči. Vsak dan lahko prinese spremembo. Enostavno je težko igrati košarko, ker ne gre za optimalne razmere, ki smo jih vajeni. Običajno je, da imaš vse okrog 'poštimano', da lahko na tekmi igraš košarko stoodstotno, tega pa zdaj ni. Enako je bilo v tem mehurčku. Bilo smo izolirani, ampak je toliko nekih ukrepov in procesov. Že pred mehurčkom smo bile testirane, tudi tukaj, ampak vseeno treningi potekajo drugače, vse je omejeno, treningi so krajši... Zaradi tega je vse skupaj težje psihično; da si na tekmi takšen, da vse odmisliš in le igraš," pravi košarkarica, ki je dres reprezentance prvič oblekla leta 2012, trenutno pa se na lestvici igralk z največ uradnimi nastopi nahaja na 14. mestu.
V zadnjih letih je izbrana vrsta precej napredovala. "Da, lahko bi dejala, da vsako leto naredimo kar odločen korak naprej. Morda bi si včasih želeli dogodke tudi prehiteti, pa to pač enostavno ne gre. Za vse je potreben nek čas. Ampak glede na kakovost, ki jo že imamo nekaj let, glede na to, da tudi druge evropske države prepoznajo naše delo, bi morda že res lahko napočil čas, da se tega čisto zares začnemo zevedati tudi sami in da naredimo še večji korak. Mislim, da smo ga sposobni. Jaz upam, da nas to v prihodnosti čaka in da se nam vse to, kar smo gradili zadnja leta, tudi povrne in bomo za to tudi nagrajeni s kakšnim uspehom."
Pred tremi leti je slovenska izbrana vrsta do 20 let sicer osvojila srebrno odličje na evropskem prvenstvu. V finalu je bila s 73:63 boljša Španija, ki je v članski konkurenci osvojila tudi zadnja dva EuroBasketa. "Prejšnje generacije so nekako tlakovale pot, a se jim ni izšlo, po nekem času pa se očitno odpre in uspe nek večji, bolj opazen met. V ozadju se je že prej gradilo za ta dosežek. To bi lahko primerjali z moško člansko reprezentanco, ki je bila vrsto let zrela za velik dosežek, imeli so ekipo in izjemne igralce, a se ni izšlo, nato pa se naenkrat kar vse poklopi. Upam, da se bo to tudi nam zgodilo čim prej."
In kam trenutno sodi reprezentanca? "To je zelo nehvaležno, da bi jaz ocenjevala. Zagotovo sodimo na evropsko prvenstvo, sodimo tudi v zaključne boje evropskih prvenstev. Mislim, da smo to že dokazale na zadnjih dveh prvenstvihih, ker nam je res le malce zmanjkalo... Če na primer pogledam zadnjo tekmo z Belgijo, smo jih pravzaprav imele. Gre sicer za ekipo, ki gre na olimpijske igre in je v vrhu Evrope. Mislim, da če smo prave in odigramo našo košarko, potem se lahko kosamo prav z vsakim tekmecem. Nato se mora poklopiti še sreča, poškodbe in sestava ekipe, tu zdaj lahko dodamo koronavirus... Tudi Fiba in druge države nas vidijo kot resne kandidate, nismo več neka muha enodnevnica ali ekipa, ki se na prvenstvo pride le dokazovati. Smo resna reprezentanca na evropskih prvenstvih."
Precej truda so v zadnjih letih v prepoznavnost ženske košarke vložili tudi na Košarkarski zvezi Slovenije. "Zelo se trudijo, da tudi ženska košarka dobi neko mesto v Sloveniji. To me zelo veseli. Kot košarkarici, ki igra v tujini, mi je zelo lepo videti, ko pridem v domovino, da ljudje prepoznajo dejstvo, da igramo dobro košarko in smo kakovostna ekipa. Da je košarka šport, ki ni kar tako, kot so morda mislili pred nekaj leti, da se gradi prepoznavnost. Zelo počasi, ampak trajno."
Slovenski mediji sledijo temu trendu? "Tudi to se je zelo popravilo. Vsaj pred in med evropskim prvenstvom je bila 'pokritost' kar velika, tudi kvalifikacije postajajo medijem zanimive. Saj drugih stvari pač niti nimamo. Morda je res, da slovenska liga ni toliko prepoznavna, se pa strinjam, da morda tudi ni tako zelo kakovostna. Je bil pa narejen korak naprej. Spomnim se, da smo včasih imeli novinarske konference, kjer je bila zelo skromna udeležba, zdaj pa temu ni več tako. Je pa, tako kot povsod, še možen napredek."
Trenutna članica belgijskega moštva Kangoeroes Mechelen je v svoji karieri v tujini že zaigrala v Italiji, na Madžarskem in v Nemčiji. "Vsak država je zgodba zase. To se lahko opazi že turistično, če pa v njih živiš, pa sploh spoznaš ljudi, kulturo, na koncu koncev tudi košarko. Razlike so kar velike, če bi primerjala Italijo in Madžarsko ter nato obe z Nemčijo, ki je nekaj povsem tretjega. Morda je le neka podobnost med Nemčijo in Belgijo vsaj kar se urejenosti države tiče, sta pa različni glede košarke. Tako da... Vidiš ogromno, ogromno zgodb. To mi je zelo všeč."
Kje je bilo počutje najboljše? "Hmmm, težko bi izpostavila, vsaka država ima svoje pluse in minuse. Morda je Nemčija tista, kjer sem se doslej najboljše počutila. Tudi zaradi košarke. Imela sem se 'fajn' in ostala sem dve leti. Enostavno je bilo to okolje, ki mi je ustrezalo, klub, ki mi je ustrezal, košarka je 'štimala', konec koncev sem bila tudi še kar blizu doma... Morda bi res izpostavila Nemčijo."
V Belgiji je sicer njena klubska kolegica tudi soigralka iz reprezentance Aleksandra Krošelj. "Vse je takoj lažje. Prvič se mi je doslej sicer to zgodilo. S puncami se kdaj 'pohecamo' in rečemo, da bi bilo super, če bi šli dve, po dve, po dve po posameznih klubih, ampak to na žalost ni tako enostavno, poklopiti se mora par reči. Zdaj je prišlo do tega in je res vse skupaj precej lažje. Imaš nekoga svojega tam, če se karkoli zalomi, če kaj ne 'štima', se lahko obrneva ena na drugo. Lažja je komunikacija in vse skupaj na igrišču. To je zagotovo en velik plus."
"Moja izkušnja z Belgijo je sicer verjetno drugačna, kot bi bila v normalnih razmerah. Zaradi koronavirusa so nekatere reči omejene. Enostavno ne hodimo nikamor, ni tega, da bi spoznavali ljudi. Zdaj naj bi se reči z epidemijo sicer malce umirjale, je pa kar slabo stanje. Nam so na primer 12. oktobra prekinili ligo in od takrat v bistvu nismo odigrali nobene tekme. Zdaj naj bi se stvari vrnile bolj v normalne vode."