Tim Gajser, pred začetkom lanske sezone ste bili optimistični, vendar niste želeli ničesar napovedovati. Letos je situacija precej drugačna?
Poskušam se lotiti na enak način kot lanske sezone. Vem, da je na meni veliko breme, vendar poskušam ne razmišljati o tem. V Katar odhajam uživat. Sproščen sem. Ni lahko, vendar poskušam tako vzeti. Če bom odpeljal tako, kot znam, oziroma tako kot na treningih, potem sem zelo hiter. Lahko ponovim, kar sem naredil lani.

Športniki vedno pravijo, da je naslov prvaka lažje osvojiti, kot pa braniti?
Strinjam se, da je lažje prvič osvojiti naslov prvaka. Braniti je nedvomno težje. To je treba odmisliti in se osredotočiti na tekme ter treninge. Poskušam uživati.

Vaš oče in trener Bogomir Gajser je omenil, da so bile letošnje priprave nekoliko drugačne, bolj sproščene, tudi krajše. Kako ste jih vi doživeli?
Precej več sva se posvečala kondicijski in fizični plati, na motorju sem začel delati v drugi polovici januarja na Sardiniji. Malo kasneje kot v lanski sezoni. Vse ostalo pa je bilo zelo podobno. Ni bilo velikih sprememb. Poskušala sva narediti enako in še malo več. Vsako sezono želiva nekaj dodati, ker vsi tekmeci stiskajo in preprosto moraš. Fizično sem dobro pripravljen, na motorju pa sem prav tako začel uživati, tako da sem pripravljen za Katar.

Honda je za sezono 2017 pripravila povsem nov motor. Kakšni so vaši vtisi?
Motor je povsem nov. Krajši, močnejši in precej bolj vodljiv. Honda je na vseh področjih naredila korak naprej. Naredili so dober motor in upam, da nam bo to na progi pomagalo.

Oče je večkrat dejal, da je njegovo mnenje v garaži zelo cenjeno. Kakšna je dinamika odnosa med njim in ostalimi inženirji? Kdo ima več besede?
Dejansko je tako, da je na testiranjih vse med nama z očetom. Ko pridem s proge, se pogovoriva, potem pa jaz prenesem informacije inženirjem. On je prvi, kateremu zaupam svoje vtise. Res ima zelo veliko besede. Spoštujejo ga, predvsem zaradi tega, ker so videli, da je bilo vse, kar je povedal, pravilno.

Pred začetkom dirke se menda razbremenite s šalami, včasih celo z nekaj plesa in petja. Kako to izgleda?
Oče vedno popestri dogajanje pred startom. Jaz imam nekaj svojih ritualov, ki jih vedno naredim. Nekaj minut pred startom, ko so ob tebi mehaniki, oče, brat, se trudimo narediti sproščeno vzdušje. Da ne razmišljaš preveč o tem in si osredotočen na start. Ko rampa pade, je najpomembnejši trenutek v celi dirki. Če je start dober, potem je vse lažje.

Kako med dirko poteka komunikacija med vami in ekipo?
Vem samo tisto, kar mi sporočijo na tabli. Oče, brat in mehaniki se pogovarjajo po radijski zvezi. Oče pove, kaj mi morajo sporočiti in oni to napišejo. Odvisno od same vožnje. Kakšne so razlike, koliko krogov... sporočijo mi, če sem kakšen sektor odpeljal slabše, da potem popravim linijo. Različne reči. Med tekmo se vse spreminja.

Kolegi imajo pred novo sezono kar nekaj težav s poškodbami. Kakšno je vaše počutje?
Vse je sanirano. Moram reči, da sem pripravljen in zdrav. V Italiji sem padel na zadnji tekmi, ampak nič hujšega. Modrica okoli očesa. Malo me boli kolk.

Večkrat ste omenili, da bi nekoč radi dirkali onkraj Atlantika. So ZDA še vedno vaša velika želja?
Že več let govorim, da so moje sanje nekoč dirkati v ZDA. Želim si nastopati na stadionih. Tam sta superkros in motokros precej bolj v ospredju, pri nas so na primer nogomet, košarka, smučanje... V ZDA pa gre za enega glavnih športov. Vzdušje na stadionu, kjer je po 80.000 ljudi, je povsem drugačno. Nisem pa še poskusil.

Ali to pomeni, da se v ZDA obrača več denarja?
Razlike so, vendar mislim, da tudi evropskemu motokrostu cena narašča. So pa na stadionih zagotovo drugačne cene kot pri nas. Lani sem omenil, da se bom po osvojitvi naslova MXGP selil naprej, vendar je vse prišlo tako kmalu, da nismo mogli tako hitro oditi. Odločili smo se, da bomo branili naslov. Ne vem pa, kako bo v prihodnosti.

Pa so vas že kontaktirali?
Z očetom imava povsem proste roke. Ko sem osvojil naslov prvaka, bi lahko rekla, da odhajava v ZDA, vendar smo se odločili, da ostanemo.

Če se vrneva k očetu, nekoč je dejal, da je bil v mladosti večji talent, kot ste vi. Kakšen komentar?
Oče kot oče. Težko rečem, ker ni bil nikoli v takšnem položaju. On je motokrost začel voziti pri 18 letih, ko si je kupil prvi motor. Zagotovo ni imel takšnih možnosti, kot jih imam jaz, kot mi jih on nudi. In to že od malih nog. Bil je talentiran, vendar je to kazal na drugačen način. Hodil je po hoduljah, bil je zelo dober judoist, motokrostist. Vsega se je sam naučil in prišel v sam evropski vrh. Nedvomno je bil talentiran, ne vem pa, če je bil večji kot jaz. Primerjava je zelo težka.

Ali ste imeli po lanski sezoni dovolj časa, da ste si napolnili baterije?
Nekaj ga je bilo. Dobil sem kakšen teden. Bilo je dovolj.

V prihajajoči sezoni vas bo na tekmah spremljalo tudi vaše dekle. Kaj vam to pomeni?
Ogromno. Ob sebi si želim imeti očeta, brata in moje dekle. Ti ljudje mi res ogromno pomenijo. Tudi meni bo lažje. Bolj bom sproščen in lahko bom odpeljal tako, kot znam. Res sem vesel.

Z dekletom tudi živite, kako je zdaj, ko oče nima več popolnega nadzora?
To bi morali vprašati njega, ampak mislim, da je v redu. Zelo sem vesel, da sem se odločil za ta korak. Tudi v tem smislu sem nekoliko odrasel, na področju motokrosa pa se ni nič spremenilo. Oče je moj trener. Vsak dan se slišiva, prav tako se vedno vračam domov, kjer imam proge. Ni kakšnih velikih sprememb.

Ali se vaše dekle kaj boji za vas?
Saj veste, kakšna so dekleta. Seveda se boji, ampak če vidi, da res uživam. Pri mami je bilo enako. Ženske so pač takšne. Bojijo se, vednar ji moj nasmeh na motorju pove, da to moram delati.

Pri 19 letih ste postali svetovni prvak v razredu MX2 in se preselil v MXGP. Marsikdo je bil ob tem skeptičen, vendar ste hitro utišali dvomljivce. Ali se je odnos tekmecev spremenil?
Mogoče malo res, ne pa preveč. Pridobil sem si spoštovanje. Na prvi tekmi nihče ni pričakoval, da bo novinec zmagal. Takrat so bili kar nekoliko šokirani. Ni pa nekih bližnjih prijateljstev. Z moštvenimi kolegi preživiš veliko časa, skupaj treniramo, tako da smo malce boljši prijatelji, ampak na tekmi prijateljstva ni.

Vaš moštveni kolega je Evgeni Bobrišev, kako poteka delo v garaži, so mehaniki ločeni?
Ločena sva. On je na desni, jaz sem na levi. Sva pa zelo dobra prijatelja. Dobro se razumeva in lepo je imeti takšnega moštvenega kolega. Lepše je, če se razumeš, kot pa da se grdo gledaš.

Pa mogoče eden od drugega kopirata nastavitve?
Z moje strani ne, za njega pa ne vem. Ne more kopirati, ker imava povsem drugačen stil. On je višji in težji. Glede amortizerjev ne more nič, ker potrebuje drugačne nastavitve. Morda kaj pri nastavitvah motorja, kaj pa vem. Ko testirava, oba podava določene povratne informacije in inženirji na podlagi tega razvijajo naprej. Razvoj poteka s skupnimi močmi.

Prva dirka v Katarju, druga v Indoneziji. Kako se privajate na časovne in podnebne razlike?
Katar ni takšen problem. Največja razlika je vročina. V Katarju ni sile, ker vozimo ponoči, ko je do 23 stopinj. Indonezija bo vrela. Vroče bo, a za vse je enako. Treba se je sprijazniti z razmerami, ki so nam dane in odpeljati po najboljših močeh.

Sami ste rekli, da naslov lahko ubranite. Ali to pomeni, da bo drugo mesto razočaranje?
Vsi vozniki pridemo na dirke z enim razlogom. Zato tudi delamo, garamo, treniramo. Najboljši bo zmagal. Kdor je naredil domačo nalogo, bo poplačan z naslovom svetovnega prvaka. Pripravljen sem, veliko vlogo pa bo odigrala glava. Kako močan si mentalno. Tudi po tej strani moraš biti odlično pripravljen. Ko si enkrat vajen zmag, se težko zadovoljiš z manj. Zavedam se, da bo sezona dolga, konkurenca močna. Drugo, tretje, četrto, peto mesto prinašajo dobre točke. Pomembno je, da si konstanten. Zagotovo je na vsaki tekmi cilj zmaga.

Po koncu lanske sezone ste se družili s svetovnim prvakom razreda MotoGP Marcom Márquezom?
Imeli smo predstavitev ekip za 2017. Na takšnih prireditvah se velikokrat srečamo. On je velik ljubitelj motokrosa. Težko se je uskladiti. Že dve leti se pogovarjava, da greva skupaj vozit, vendar ne najdeva časa.

Nagrado imaš še vedno v dobrem?
Imam. Moral bi iti v Valencio, vendar sem se raje udeležil dobrodelnega dogodka. V dobrem imam eno vožnjo z Márquezovim motorjem.

Za konec še beseda o slovenski junakinji letošnjega svetovnega prvenstva v alpskem smučanju Ilki Štuhec. Ali ste spremljali naše smučarje in smučarke?
Veliko sem spremljal. Rekel bi takšen čudež, presenečenje. Kako dolgo je garala, v tej sezoni pa se ji je odprlo. Vsi kosi sestavljanke so se povezali. Ni dovolj le ena stvar, vse se mora poklopiti. Vsa čast Ilki. Res je blestela. Ona je primer tega, ko trdo delaš in ne uspe, a kljub temu ne obupaš, se pobereš in nadaljuješ z mislijo, da bo nekoč boljše. Po dolgih letih trdega dela se ji je poplačalo. Vse čestitke.