Na uvodu v 17. svetovno prvenstvo v atletiki v Dohi, kjer prvič ni resnično velike globalne atletske zvezde, so v ospredju maraton ter hitra hoja zaradi nečloveške vročine, ki lahko resno ogrozi zdravje, in nesebična pomoč sotekmovalcu.
Maraton na vsakem velikem tekmovanju, pa tudi na množičnih z rekreativci, postreže z grdimi slikami izmučenih, premalo pripravljenih, zdravstveno načetih udeležencev ali drugih, ki jih morajo odnesti na nosilih in jim pomagati z zdravniško oskrbo. Že tako težko disciplino maratona na 42 km so v katarski prestolnici otežile še res nečloveške razmere s temperaturami krepko prek 30 stopinj in prek 70-odstotno vlažnostjo zraka ob polnoči, ko so se kot prve v boju za medalje proti cilju podale maratonke. Mnoge so omagale, potrebne infuzij, ali pa so jim zdravniki pomagali v cilju. Le stadion Kalifa z velikimi šobami nudi nastope v običajnih pogojih.
Kritike, da je Mednarodna atletska zveza (IAAF) svoje največje tekmovanje v kraljici športov pripravila v Katarju v takih pogojih, so vse glasnejše, vse več je glasnih nasprotnikov iz atletskih vrst.
Poleg razglasitve prvih treh v maratonu in podeljenih odličij s prejšnjih prvenstev, ki so v nove roke prišla zaradi z novimi metodami odkritih dopinških grešnikov, so na velikem zaslonu spet pokazali sinočnje dejanje tovarištva in fair playa.
V središču pozornosti sta bila doslej neznana tekača na 5000 m Braima Suncar Dabo in Jonathan Busby. Oba so tekmeci prehiteli za krog, ko se je v zaključku v težavah našel tekmovalec iz Arube Busby in bil skoraj na pragu izgube zavesti. Pa ga je prijel tekmovalec Gvineje Bisao Dabo in ga zadnjih 200 m dobesedno nesel v cilj, od koder so ga odpeljali na vozičku, pozneje pa diskvalificirali, Dabo pa je kljub tej pomoči dosegel osebni rekord.