O tekmi z Albanijo

Gotovo je bilo po takšnem porazu, po tretjem porazu v kvalifikacijah, spanca bolj malo, ampak to je sestavni del nogometa. Bila je pričakovano težka tekma, na težkem in namočenem igrišču, kjer je prevladovala fizična moč in želja albanske reprezentance, da z nekim preskokom in silo pride do zadetka, kar jim je uspelo in kar so znali tudi ubraniti. Mi smo imeli neke polpriložnosti in nekaj rahle pobude v določenih delih tekme, vendar bistveno premalo, da bi konkretneje ogrozili njihova vrata. Enostavno preveč je bilo nekih taktičnih nestabilnosti v sami konici napada in tudi zvezni vrsti. Enostavno – tista ekipa, ki je včeraj bolje izkoristila te razmere na igrišču, je zmagala, in to je bila Albanija.

O vseh odigranih tekmah v kvalifikacijah

To je ciklus tekmovanja, v katerem se zbirajo točke. Včasih se lepotni vtis da na stran, čeprav moram priznati, da tudi nekega lepotnega vtisa nismo pustili. Kljub vsemu smo bili na vseh preostalih tekmah, razen na tekmi s Švico, blizu tega, da izvlečemo točko ali več. Na žalost tega v tistem trenutku nismo znali izkoristiti zaradi objektivnih ali tudi malce manj objektivnih razlogov. Dejstva so popolnoma jasna – na štirih tekmah samo tri točke, kar je veliko manj od tistega, kar smo pričakovali.

O objektivnih razlogih za majhno število točk

Moram povedati, da stanje naših reprezentantov ni bleščeče. Seveda govorim o telesnem stanju in neigranju v klubih. To jedro igralcev, ki je doseglo tudi največje uspehe in ki naj bi nosilo celotno breme reprezentance, je padlo v rahlo nehvaležen položaj v svojih klubih. Menjavali so se klubi, njihova forma je upadala, tako da je stanje bistveno drugačno od tistega, ki jih je popeljal do svetovnega prvenstva. Je za to kriv njihov zaslužek? To je zelo težko oceniti, take trditve je treba maksimalno podkrepiti. Dejstvo je, da nismo na takšnem nivoju kot prej. Ti igralci, ki počasi prihajajo v reprezentanco, potrebujejo čas. Ko to vse skupaj zberemo, enostavno pride do takšnih situacij, kot je ta zdaj, ko si blizu, a daleč.

O številnih vpoklicih različnih reprezentantov

Jaz bi tudi rad videl, da jih imam bistveno manj kot 33 (igralcev, op. a.) in da bi jih bilo 18 ali 20 konstantnih v svojih klubih. Da ne bi imeli poškodb, da ne bi imeli takšnih ali drugačnih težav, da bi se lahko osredotočil le nanje. Vmes so se pojavile tudi poškodbe in slaba forma, kar smo morali reševati tako ali drugače. Takih situacij ni bilo malo, temveč kar nekaj. Nekdo bo rekel, da sem jaz eksperimentiral in nisem vedel, kaj bi. Jaz sem točno vedel, enostavno sem iskal rešitev in v tem trenutku sem uporabil teh 33 igralcev. Zdaj sledi temeljita analiza vsega.

Foto: Boštjan Tacol samir handanović boštjan gasser

O slovesu Roberta Korena

To sem že neštetokrat povedal. Koren je zelo kvaliteten igralec, eden izmed nosilcev te generacije, in odločil se je pač tako, kot se je odločil. Njegova kvaliteta je nasporna in gotovo bi nam pomagala pri doseganju cilja, ki smo si ga zastavili.

O poškodbi Krhina

Krhina sem takoj na začetku postavil v moštvo, dve tekmi je odigral zelo korektno in konkretno. Na žalost se je potem poškodoval, kar ga je dolgo oddaljilo od igrišč. Upam, da se vrne čim prej, seveda pa je spet vprašanje, v kakšnem stanju se bo vrnil.

O tem, če so pričakovanja štaba in javnosti glede na kakovost igralskega kadra prevelike

Zdaj je čas, ko si moramo vsi gotovo pogledati v oči in iskreno ter analitično priti do nekih odgovorov. Povedati moramo kaj je trenutno realno stanje. Ko sem nastopil kot selektor, je bilo to stanje malce drugačno. V enem letu se je ogromno tega spremenilo. Veliko število igralcev je zamenjalo svoje klube in skoraj nihče ni šel na boljše, razen morda finančno. Stanje ni bleščeče, ampak potrebno je mirno analizirati vse storjeno in postaviti neke nove temelje za naprej, če hočemo priti do nečesa in imeti en dober zalet.

O sožitju mladih in starih nogometašev

Mladi ne morejo nositi glavnega bremena ob takšnem cilju, kot ga imamo mi. Če bi bil cilj drugače postavljen, malce bolj oddaljen, recimo štiri ali pet let, za drugi ciklus, potem bi lahko mladi počasi prišli notri. Vedno je ta kombinacija s starejšimi najbolj dobrodošla. Imamo tipičen primer švicarske reprezentance, ki je bila v mlajših selekcijah svetovni prvak, potem naknadno še evropski podprvak, a so potrebovali kar nekaj let, da so prišli do trenutnega nivoja. Porabili so strahovito veliko časa, tudi lanskoletne kvalifikacije pa se jim niso izšle po željah. Ampak govorimo o generaciji svetovnih prvakov, se pravi o nečem najboljšem, kar je bilo v tistem trenutku na svetu, pa je začelo šele zdaj funkcionirati. Vsi, ki se ukvarjajo s tem poklicem, moji kolegi, se bodo gotovo strinjali z mano.

O kritikah (izbira nogometašev iz Slovana in Domžal, pretirana čustvenost, mehkost, ...)

Normalno, da v takšni situaciji ne bežim od odgovornosti. Popolnoma se je zavedam, s tem pa se tudi ne izogibam neugodnim vprašanjem in kritikam, ki jih je kar nekaj. Začele so se že z mojim nastopom, že pred tekmami, zdaj pa so še toliko bolj realne, kajti na takšen izkupiček nimam kaj veliko za povedati v svojo obrambo, česar se popolnoma zavedam. Dejstva so pa kdaj tudi drugačna. Rad vidim, da imajo tisti, ki kritizirajo, argumentirane stvari. Da jaz izbiram fante iz Štepanjskega naselja ... Niti eden ni iz Štepanjskega naselja, to je prva stvar. Druga - tisti, ki sem jih jaz treniral, so bili v reprezentanci že pod prejšnjim selektorjem. Se pravi jaz nisem izbral nikogar povsem novega, razen v zadnjem času Džengisa Čavuševića, ki sem ga treniral in je prišel v reprezentanco, kar pa je bilo povsem logično in normalno zaradi odsotnosti (Valterja) Birse in (Zlatana) Ljubijankića. Potreboval sem napadalce, Džengis pa je v tem trenutku drugi strelec švicarske lige in to, da sem ga treniral, nima nikakršne zveze. Ne izhajam iz tega, izhajam iz njegovih rezultatov. Da sem premehak? Čustven sem, to je normalno, saj sem človek. Eni smo bolj, drugi manj. Premehak gotovo nisem. To lahko ocenijo igralci oziroma tisti, s katerimi sodelujem. To, kako izgledam navzven, s tem naj se ukvarjajo drugi. Jaz vem, kako vodim svojo ekipo. Igralci točno vedo kakšen je moj nastop in kakšna je moja avtoriteta vodenja. Normalno, da se bodo pojavljala takšne in drugačne polemike. Opozicija ima svoje zgodbe in jih bo vedno imela.

O pogovoru s predsednikom NZS Aleksandrom Čeferinom po porazu v Tirani

Na hitro (sva se pogovorila, op. a.), moram priznati. Zelo pozno oziroma že zjutraj, saj sem imel sestanek s sodelavci in igralci, nekateri izmed njih pa so tekom noči že odhajali v svoje sredine. Gotovo bo v naslednjih dneh sledil še temeljitejši pogovor.

O tem, če čuti podporo predsednika Čeferina

Absolutno čutim njegovo podporo. Predsednik vedno trdno stoji za svojimi besedami in je zelo konkreten in korekten človek. S tega vidika na meni ni nobenih pritiskov, kar je en velik zaklad in eno veliko manjše breme. Tako kot je rekel on - zdaj je trenutek za analizo opravljenega dela.

O pomočnikih Safetu Hadžiću in Toniju Usniku

Mi fukncioniramo na način, ki si ga jaz želim. Tako si želim,da funkcionirajo moji pomočniki in onadva maksimalno dobro opravljata svoje delo z mojega zornega kota. Nista bila nogometaša svetovnega kova, nista pa laika v tem poslu. Toni Usnik je že tri ali štiri leta pomočnik in svoje delo pozna dovolj dobro. V mladinskih selekcijah je bil izjemno nadarjen nogometaš in v nekem balkanskem prostoru ter mogoče še širše ima veliko ime. Že nekajkrat so ga na tekmah pozdravljala velika nogometna imena. Kar se tiče Safeta ima za seboj že nekaj sezon vodenja prve lige, z mano je bil pomočnik v Domžalah in Celju in zame je logična izbira. Vsak ima svoj pogled na to, kako funkcionirajo pomočniki na igrišču, ampak dejstvo je, da veliko dela na igrišču opravim sam, ker sem tako navajen.

Foto: EPA roy hodgson

O omejenih reprezentančnih terminih

Zelo težko je vse te ideje, ki jih imaš v glavi, skrčiti na dva, tri, štiri ali pet treningov, kolikor jih imamo ponavadi na voljo. Če k temu prištejemo še, da so igralci v različnih državah, in da prihajajo iz dneva v dan, in da se mogoče zberemo šele sredi tedna in opravimo dva skupna treninga, potem je problem še toliko večji. Na nedavnem seminarju v Varšavi, kjer smo se med seboj pogovarjali vsi selektorji, so problem časa izpostavili trenerji vrhunskih reprezentanc. Konkretno Roy Hodgson, angleški selektor, Španci ... Kaj naj mi potem rečemo? Pa imajo oni vse igralce precej skupaj, pri nas pa od Japonske do Italije ... Mine kar precej časa.

O taktičnih postavitvah na tekmi in alternativah

Že ob svojem prihodu sem imel željo, da bi enostavno mogoče uporabil kakšen drug sistem igranja. Ali pa da bi imel dva različna sistema. Na žalost zaradi vseh teh težav ni prišlo do tega, da bi lahko konkretno in časovno to uigrali. Osredotočil sem se na sistem, ki ga igralci najbolje poznajo in sistem, ki ga oni igrajo v svojih klubih. Približal sem se njim, ne da bi jaz poizkušal uveljavljati svoje ideje, ker je primanjkljaj časa enostavno zelo, zelo velik.

O pogovorih s trenerjem reprezentance do 21 let Tomažem Kavčičem

Pogovarjava se, veliko sva na zvezi in debatirava tudi o taktičnih zadevah. Imava podobno mnenje kar se tiče taktike.

O načrtih za nadaljevanje kvalifikacij

Nekatere stvari bo potrebno presekati, to je meni že več kot dovolj jasno, vse ostalo pa je v tem trenutku zelo težko konkretno povedati, odgovoriti in ponuditi neke rešitve. Še enkrat poudarjam - ko bom naredil analizo opravljenega dela vseh nas, se pravi trenerskega štaba in igralskega kadra, potem lahko postavim nove smernice za naprej. Za to je več kot dovolj časa. Ta tekma, ki naj bi bila novembra z Makedonijo, bo dala vpogled v tem smislu, da bodo dobili priložnosti igralci, ki doslej niso igrali. Da vidimo še kakšne druge alternative.

O čustvenosti po porazu proti Albaniji

Bila je težka tekma. Ne bi rad dobil videza jokajočega selektorja. Bog ne daj. Imam svoja čustva, a so povsem drugačne narave. Normalno, da ne morem biti zadovoljen, svež in vesel po štirih tekmah s tremi porazi. Kdo pa bi bil nasmejan? Jaz to enostavno ne morem, zato sem vesel in nezadovoljen, kar tudi izražam, tega ne morem potisniti v sebi. Ampak danes je nov dan, gremo naprej, neke stvari je potrebno doreči maksimalno in se spustiti v borbo za preostalih 18 točk.

O tem, če ga kritike javnosti in medijev zelo prizadanejo

Moram priznati, da jih ne berem več. Nekatere so škodoželjne, zelo veliko je primitivnih. Tudi sam sem jih doživljal na ulicah ali v kakšnih centrih in ob tiskovnih konferencah. Kritika bo vedno obstajala. Če je dobronamerna in konstruktivna, jo normalno rad preberem. Toliko bolj so me iz tira vrgle tiste, ki so se začele pojavljati že pred začetkom prijateljskih tekem, zdaj pa sem v takšni situaciji, da moram biti odkrit do samega sebe in sprejeti vse kritike, kajti naš položaj ni tak, da bi se pisali hvalospevi. Daleč od tega.

O vplivih drugih ljudi

Preveč sem odgovoren za svoj položaj, preveč je tukaj stvari, za katere jaz osebno odgovarjam. Kakšen pa bi bil, če bi se spuščal v to, da mi nekdo kreira kar koli. Naj bo to trening, vaja, izbor igralcev ali sistem igranja. To so samo moje odločitve. Normalno, da se na tej poti do odločitve pogovarjam in sprejemam mnenja, če niso v skladu z mojo filozofijo. Lahko mi na koncu koncev oči odpre tudi novinar, navijač, ki ni bil nikdar nogometaš. To je vse dobrodošlo. Rad se pogovarjam, rad poslušam mnenja, a na koncu se odločim jaz.

O tem, če si ob sebi želi športnega direktorja

Težko je zdaj naenkrat ... Mogoče bi bil plan, če bi včeraj osvojili točko ali celo zmagali, povsem drugačen, čeprav bistveno ne bi spremenili trenutnega stanja. Zdaj je potrebno vzeti mirne dneve pred sabo, miren pogled in dobro, dobro analizo, ki bi temeljila na nekih novih izhodiščih, saj je definitivno potrebno nekaj zamenjati. V takšnem ritmu ne more iti naprej.