Foto: Saša Despot Igor Kovačič "S 13. izborom na NBA naboru leta 1996 Charlotte Hornets izbirajo Kobeja Bryanta," je pred več kot 23 leti na draftu dejal prav tako v tem letu umrli komisar in eden najpomembnejših mož v zgodovini NBA lige David Stern. Še ne polnoletni košarkar je bil že na večer nabora zamenjan v Los Angeles k Jezernikom za Vladeta Divca. In rodila se je legenda.

Pet naslovov, ki jih na Vzhodu in na malem košarkarskem trgu, ki ga je predstavljal Charlotte, ne bi dosegel, naziv MVP leta 2008, najkoristnejši igralec dveh velikih final lige, dve zlati olimpijski odličji, 18 uvrstitev na tekmo All-Star…

Le malo dogodkov v družbi, ki je orientirana predvsem nase in svoje potrebe, še pretrese večji del sveta, in to se je zgodilo včeraj. In tu je dokaz za veličino nekega posameznika. Ko umre nekdo tako 'velik', je šok sorazmeren njegovi pojavi, karizmi, pomembnosti…

Tragedija v hribovju v okolici mesta angelov, je prestopila košarkarske, športne okvire. Za Kobejem tako žalujejo košarkarji, ljubitelji košarke, a tudi številni ostali športniki, privrženci drugih športov in zvezd, pa tudi filmski, glasbeni zvezdniki, nekdanji predsednik ZDA, marsikdo, ki niti ni velik ljubitelj športa. Ljudje si težko predstavljamo, da svet zapusti nekdo, ki je leta in leta s toliko energije, s toliko atletskih sposobnosti, z znanjem navduševal množice. In nato konec.

Boleče je bilo sinoči gledati obraze košarkarjev, ki so imeli na sporedu tekme. Žalost, nejevera, jeza, tudi solze. Čas, ko se zaveš, da je šport pravzaprav le to – šport. Da so nekatere reči tudi precej pomembnejše.

Uživajte. Življenje je prekratko, da bi bili na tleh in brez poguma. Morate vztrajati. Naredite en korak pred drugega, se nasmejte in nadaljujte.

Kobe Bryant, 2008

Le redki so takšni trenutki, ki se ti tako vtisnejo v spomin. Ne gre za osebne tragedije, ampak pravzaprav za izgubo človeka, ki ga niti nismo poznali, za katerega morda niti nismo vedeli, da nam nekaj pomeni. Včeraj je umrl del košarke. Tako kot je junija 1993 na avtocesti v Nemčiji z Draženom Petrovićem.

Če presežemo košarkarsko okolje, tako kot je slabo leto kasneje na primer umrl del formule 1. Po 25 letih še vedno vem, kako sem izvedel novico o tragediji Ayrtona Senne. Z družino smo se vračali s prvomajskega izleta, ko sem v avtu nekje med Kranjem in Ljubljano po radiu slišal novico o trčenju Brazilca. Še zdaj mi je žal, da sem sprva pomislil: 'Super, ostal je brez točk'. Nisem bil namreč njegov navijač. Po še dobri uri vožnje, takrat seveda tudi brez instantnih informacij na mobilnih telefonih, prihodu domov in hitrem prižigu televizije pa je postalo jasno, kaj se je zgodilo. Bil sem šokiran.

Verjetno nekaj podobnega doživljaj(m)o ljubitelji košarke, ki so rastli s potezami Kobeja Bryanta. Množice fantov in deklet po celem svetu so ob metu na koš vzkliknile: "Kobe!" Sam sem občudoval Michaela Jordana, dolga leta so njegovi posterji krasili stene moje sobe, in je bil Kobe zame le 'tisti drugi'. A za mlajše generacije verjetno ni bilo tako. Te so imele druge junake. In Bryant zagotovo sodi med največje košarkarje vseh časov.

Foto: Profimedia Kobe Bryant

Vendar ni bil le to. Bil je še nekaj več. Bil je vzor številnim ljudem, bil nenazadnje ljubeč oče in mentor hčerki, ki je s hitrimi koraki vstopala v svet košarke. Njena smrt in izguba preostalih vpletenih v nesrečo tragedijo dela še večjo.

Ob takšni novici mi po glavi hodi nasvet: uživajte in izkoristite vsak trenutek za nekaj dobrega, nikoli ne veš, kaj se ti bo pripetilo čez minuto, uro, dan… Občutek, da se lahko nekaj lepega konča v hipu, je ob nenadnem koncu poti tako velikega zvezdnika, verjetno prisoten v marsikomu od nas. Zaradi tega je nemoč in žalost še večja. Zato se nas še bolj dotakne.

Legenda, počivaj v miru!