Večkrat pravimo, da je smuk alpskih smučarjev formula 1 zimskih športov. Toda sankači pogosto dosegajo še višje hitrosti (rekord je 154 km/h), v PyeongChangu bomo imeli v omenjeni panogi predstavnika tudi Slovenci. Tilen Sirše si bo ta konec tedna skušal zagotoviti čim višjo uvrstitev na ZOI, Zasavec bo nasledil Domna Pociecho, ki je slovensko sankanje zastopal leta 2006 v Torinu in štiri leta kasneje v Vancouvru.

Sirše prihaja z Vidrge v občini Zagorje ob Savi, v sankanje pa je danes 27-letni tekmovalec presedlal pred 13 leti, potem ko je sprva treniral košarko. Do uvrstitve na ZOI 2018 je prehodil trnovo pot, na nastop na zboru najboljših zimskih športnikov je upal že pred štirimi leti. Podpredsednik OKS Iztok Čop je ob predstavitvi olimpijske reprezentance dejal, da si je Sirše pot v Južno Korejo prislužil zaradi trdega dela v zahtevnih pogojih, čeprav ni izpolnil norme OKS (dosegel pa je mednarodno normo).

S Siršetom smo se pogovarjali pred njegovo premierno tekmo na olimpijskih igrah, ta bo v soboto in nedeljo. Predstavil nam je svojo športno pot, probleme v trenažnem procesu in pričakovanja pred OI.

Foto: Profimedia Tilen Sirše

Kakšni so vaši tekmovalni cilji v PyeongChangu?
Ker so to moje prve olimpijske igre, si neke določene uvrstitve nisem zadal za cilj. Moj cilj je, da bom na tekmi vse štiri vožnje opravil dobro. S tem bom zadovoljen sam, tako bo prišel tudi dober čas in lepa uvrstitev za slovensko sankanje.

Po zagotovljeni vozovnici za OI se je zanimanje za vas precej povečalo, kajne?
Dobil sem precej klicev in čestitk, kar naenkrat je prišla kopica medijskih obveznosti. Čeprav v delu z mediji nisem izkušen, pa s tem nimam problemov. Večje zanimanje državnih in tudi lokalnih medijev je lepa popotnica za naš šport.

Ste bili pred potjo na olimpijske igre vznemirjeni?
Vsak dan je bilo bolj napeto. Ko sem se spoznal z ostalimi slovenskimi olimpijci, sem vse skupaj še malce bolj občutil in v zadnjih dneh sem že težko čakal odhod.

Koga izmed superzvezdnikov zimskih športov bi najraje pobliže spoznali, koga najbolj občudujete?
Žal ne bo Bodeja Millerja. Rad sem spremljal njegovo zgodbo, všeč mi je njegov način razmišljanja. Stvari je delal po svoje, čeprav se včasih ni izšlo tako, kot si je zamislil. Bil je deležen številnih kritik, a doživel tudi veliko uspehov. Vsako tekmo je šel 'na glavo'. Ni se oziral na okolico, ampak vztrajal na svoji poti in takšne vrednote občudujem pri športnikih.

Spored tekem To so Slovenci, ki lahko na OI osmešijo strokovnjake!

Kdo vas je navdušil za sankanje, potem ko ste do svojega 14. leta trenirali košarko v Zagorju?
Ko sem zaključeval osnovno šolo, so se v košarkarskem klubu zgodile določene spremembe in odločil sem se, da bom prenehal z igranjem. Moj sošolec je bil bivši sankač Danej Navrboc in on me je povabil na prvi trening v industrijski coni na trboveljski Lakonci. Šport mi je takoj postal zelo všeč, v njem sem ostal in vesel sem, da me je Danej takrat vpeljal v sankanje. Sem pa že med treniranjem košarke spoznal, da je za uspeh v športu potrebnega ogromno dela in vztrajanja.

Manj kot tri leta po vstopu v sankanje ste na treningu pred mladinskim SP na olimpijski progi v Torinu padli pri hitrosti 120 km/h. Kaj vam je od tistega dne ostalo v spominu?
Spomnim se le, da je pred tisto vožnjo eden od štarterjev na vrhu proge bral eno od knjig iz serije Harry Potter. Po svoje je zelo dobro, da se tega dneva ne spomnim, ker dogodkov ne morem podoživljati. Naslednji trenutek, ki sem se ga malo bolj zavedal, se je zgodil v bolnišnici. Je pa proga v Torinu zelo zahtevna, tam je bilo veliko padcev. Sam sem storil napako in zanjo plačal. Resnih posledic na moji psihi ta dogodek ni pustil, le prva vožnja na sankah po nesreči je bila zame res nervozna. Takrat mi je nasvet dal tudi Domen (Pociecha, op. a.), ker je že bil v podobni situaciji. Bolj kot na meni je dogodek pustil posledice na mojih bližnjih, predvsem na mami. Pomoči psihologa nisem potreboval, imam pa od takrat večkrat probleme z vratom.

Na OI 2010 se je v vašem športu zgodila smrtna nesreča, pri hitrosti 145 km/h je Gruzijec Nodar Kumaritašvili usodno zletel s proge. Kako domači gledajo na vaše udejstvovanje v takšnem športu?
V enem taboru so oče in dve sestri, ena bivša sankačica, ki so precej flegmatični. V drugem taboru sta mama in dekle, ki sta bolj plašne narave. A načeloma prvi tabor vedno prevlada (smeh, op. a.). Seveda pa se lahko zgodi tudi meni, to je pač narava tega športa.

Za vrhunskost v vašem športu je potrebna velika količina denarja. Opišite nam vaše stroške.
Za primerjavo: najboljša nemška dvojica ima sanke v vrednosti več kot 100.000 evrov. Pri nas je tako, da en teden treninga z bivanjem v nemškem Königseeju (to je Sloveniji najbližja sankaška proga, oddaljena več kot 350 km, op. a.) stane približno 700 evrov. Tu so še stroški prevoza, vsak spust po progi stane 25 evrov. V pripravljalnem obdobju naredimo po šest voženj na dan. Sanke stanejo od 5.000 evrov navzgor, čelada, rokavice in dresi pa nanesejo še nekaj stotakov. Tu moram omeniti, da nam s sredstvi veliko pomaga Mednarodna sankaška zveza, ki vzpodbuja panogo v državah, kjer je manj razvita. Nekaj pristavijo donatorji, ki podpirajo našo sankaško zvezo, zahvalil pa bi se tudi nekaterim lokalnim donatorjem, ki mi pomagajo.

V lanskem letu ste trenirali z italijansko reprezentanco. Vam je to koristilo?
Veliko sem pridobil. Treningi so veliko boljši kot v skupini, ki jo FIS organizira za tekmovalce iz manj razvitih držav, kjer sta za vse na voljo le dva trenerja. Vozil sem na njihovih sankah, ki pa sem jih po treningu moral oddati, saj reprezentance skrivajo podrobnosti svoje opreme. S komunikacijo nisem imel težav, tekoče govorim nemško, v italijanski reprezentanci pa so skoraj izključno Južnotirolci. Tako sem se lahko naučil res veliko.

Foto To so prizorišča olimpijskih iger

Sankači ste po konstituciji precej podobni smukačem.
Potrebno je paziti na ravnovesje med eksplozivno močjo, ki je pomembna na štartu, in težo, ki nam pomaga pri spustu. Načeloma sankači nismo ravno suhi, je pa treba paziti, da ob nabiranju mišične mase in kilogramov ne izgubiš preveč eksplozivnosti.

Velja poudariti, da sama uvrstitev na tekmo svetovnega pokala v sankanju ni tako samoumevna kot v nekaterih drugih zimskih športih, kjer moraš v kvalifikacijah premagati morda manj kot deset tekmecev.
Pri sankanju moraš na uradnem treningu odpeljati čas, ki ni več kot sedem odstotkov slabši od časa zmagovalca, da se sploh uvrstiš v kvalifikacije. To v praksi pomeni, da več kot tri sekunde ne smem zaostati. Na tekmi je prostora za 32 tekmovalcev, 15 jih ima zagotovljen nastop zaradi plasmana v svetovnem pokalu. Iz kvalifikacij se na tekmo tako prebije le 17 sankačev. Vsaka država ima pravico do največ petih tekmovalcev na tekmi. Če vštejemo pet Rusov, Nemcev, Avstrijcev, Američanov, Latvijcev, štiri Italijane, tri Kanadčane ... Vse to so države, ki v sankanje resno vlagajo. Za tekmovalce iz manjših držav, ki imamo slabše pogoje za trening in proge v državi celo nimamo, je tako zelo malo možnosti.

Kakšen je aktualni trenutek slovenskega sankanja?
Jedro razvoja slovenskega sankanja na umetnih progah je v Zasavju. Tudi vsi dosedanji slovenski sankači so iz teh, naših koncev. Tu imamo tudi nekaj podmladka, pod vodstvom Domna Pocieche, nekateri so v svojih kategorijah že nastopili na tekmah svetovnega pokala. V Kisovcu imamo možnost treniranja na štartni rampi, kar je lepa pridobitev. Tu se velja zahvaliti zagorskemu županu, ki ima, za razliko od nekaterih drugih, posluh za šport.

Progo v PyeongChangu ste že dvakrat preizkusili. Vam ustreza?
Proga je zanimiva. Drugače je tudi zato, ker nihče od vrhunskih sankačev te proge ne pozna dobro. Nemci na svojih progah lahko vozijo z zaprtimi očmi. Sektor od osmega do dvanajstega ovinka je zelo tehnično zahteven, na sankah bo treba iskati nastavitve za zelo natančno, malce bolj previdno vožnjo. Tam je imelo veliko tekmovalcev probleme. Bo pa tekma zelo nepredvidljiva.

Kako vam je všeč Južna Koreja?
Korejci so prijazni in zelo natančni. Če nekaj piše na planu, potem tako bo. Tudi če s treningom zaključimo prej, bo avtobus prišel ob napovedani uri. Sama Koreja pa ... Iskreno povedano sem pričakoval več, gre le za enega od "azijskih tigrov". Je pa res, da so moji vtisi omejeni na tisti manjši del države, ki sem ga sam spoznal. Gre za precej kmetijsko državo. Videl sem veliko polj, veliko kmetijskih obratov, v zimskem času pa pokrajina okrog PyeongChanga izgleda precej zaspano in turobno.

Kako gledate na zaplet okrog slovenskega zastavonoše na ZOI 2018?
Tega res ni bilo treba. Jakova Faka sem imel priložnost spoznati in je res izredna oseba. Žal mi je, da se mu je to zgodilo. Verjamem, da bo on to obrnil na pozitivno plat. Privoščim pa tudi Vesni Fabjan, zastavo bo nosila s ponosom.

Žal na prizorišču nimate navijačev.
Dekle je želelo priti, tudi nekaj prijateljev, a sem jim odsvetoval odhod. Stroški so preveliki. Bomo mojo uvrstitev na OI raje malce bolj proslavili ob vrnitvi v Slovenijo.

Foto: Stanko Gruden/STA Tilen Sirše