Kaitlin Denis Wood, 30-letna nekdanja nogometašica, je za Washington Post opisala svoj izkušnjo s koronavirusom. Američanka je okužbo staknila lanskega marca, še preden je bila v zvezni državi Illinois potrjena prva smrtna žrtev zaradi covida-19. 

Skoraj leto dni po okužbi se 30-letnica še vedno sooča s težjim potekom bolezni ob kopici spremljajočih simptomov. Upanja, da bi se njeno življenje nekoč vrnilo v stare tire, praktično nima več.

"Virus sem staknila, preden so v Illinoisu potrdili prvo smrtno žrtev. Kakšnih 100 let nazaj, mar ne? Vstopamo v drugo leto, cepiva, novi sevi, nova administracija, a zame se ni prav nič spremenilo. Ves čas sem v postelji. Ves čas ždim v svoji sobi. Bolna sem zadnjih 330 dni. Prisilila sem se v štetje dnevov, saj imam sicer občutek, da čas stoji. Počutim se kot v zaporu, kjer na steno rišem črtice. Dolgo časa sem zvečer razmišljala: 'Jutri, jutri se bom počutila bolje'. Tega ne počnem več. Poskušam se sprijazniti s tem, da tega virusa ne bom kar tako prebolela. Morda je to to. Morda je to moje življenje," je srhljivo pripoved začela Denisova.

"Zjutraj se moram psihično pripraviti. Kaj me časa danes? Imam dolgotrajno obliko bolezni, pri kateri covid zavzame telo in noče stran. Zdravniki sumijo, da nas je morda na desettisoče, vendar nihče ne ve. To je medicinska uganka. Kot naključna malha simptomov. Morda malce slabosti in vrtoglavice? Ali bi raje migreno z bolečinami v sklepih? Nekateri simptomi so stalni, kot sta na primer bolečina celotnega telesa in utrujenost. Potem so še naključni: brnenje v ušeih, bolečine v rebrih, razbijanje srca, pokanje v ušesih, otrplost prstov na rokah, pretirano slinjenje, omotičnost, možganska megla... Izguba spomina je tako huda, kot da imam amnezijo. Sama ne morem niti na sprehod okoli bloka. Službe nimam. Prejemam invalidnino."

Foto: Lucy Hewett/The Washington Post kaitlin denis wood

"Pogosto se komaj spravim iz postelje. Dan se nikoli ne začne, noč se nikoli ne konča. Vse je črna luknja. Čakam, da ure minevajo. Umaknila sem se pred ljudmi. Imam občutek, da nekateri mislijo, da pretiravam. Ne jaz ne zdravniki ne moremo pojasniti, kaj se dogaja z mano. Nekateri bi mi najrajre predpisali antidepresive ali me poslali k svetovalcu. To nima nobenega smisla. Stara sem 30 let. Nedavno sem se poročila. Pred desetimi leti sem profesionalno igrala nogomet, zdaj pa brez vozička ne morem sama v trgovino. Resno? RESNO? Nekaterim se zdi to patetično. Tudi meni."

Foto: Profimedia Cepivo proti novemu koronavirusu "Ko sem zbolela, sem komaj vedela za covid. Mask nismo nosili. V Chicagu ni bilo nobenih ukrepov. Dobila sem glavobol in boleče grlo, vendar sem poskušala to prebroditi. Poklicala sem posebno linijo za covid, kjer so me poslali na urgenco. Ker tam niso imeli pripomočkov za testiranje, so mi naročili, naj se vedem, kot da sem okužena. Dobila sem protibolečinska sredstva, nato so me poslali domov. Kmalu sem dihala s pomočjo steroidnih zdravil. Z možem nista zapustila stanovanja naslednjih 20 dni. Po nekaj tednih se je njegovo stanje izboljšalo. Spet je lahko tekel in me spodbujal, naj se mu pridružim. Poskušala sem hliniti. Za kratem čas sem se vrnila v službo, vendar se nisem mogla zbrati. Kot nogometašica sem imela pretres možganov, pri katerem je zelo podoben občutek možganske megle. Misli ti odtavajo in zalotiš se, kako brezciljno strmiš v steno. V glavi sem čutila neznosen pritisk. V službi sem delala smešne napake. Sredi telefonskega klica sem pozabila, kaj sploh počnem. Zamešala sem dneve v tednu. Postalo mi je jasno, da je nekaj hudo narobe."

"V šestih mesecih sem obiskala več zdravnikov kot prej v 30 letih. Specialistov na tem področju praktično ni. Raziskujem, berem, se izobražujem. Morda imam okvaro avtonomnega živčenja, pri kateri možgani telesu ne posredujejo navodil za opravljanje običajnih funkcij. To mi je omenilo več zdravnikov, a čakalna vrsta za preiskave je več kot dve leti. Obiskovala sem revmatologe, kardiologe in vse mogoče specialiste. Vrtim se v krogu. Iščem odgovore, vendar se mi zdi, da zdravniki samo ugibajo. Imam cel kup eksprimentalnih zdravil, sem na antidepresivih, jemljem vitamin D in še in še. Če nihče ne razume, kaj se dogaja, kako naj ozdravim? Moji vitalni znaki so dobri. Pljuča so v redu. Kri je v redu."

"Zveni noro, kajne? Sem nora? Neprestano bijem psihološko bitko sama s seboj. Ali je vse v moji glavi? Govorim si, da se moram bolj potruditi. Prisilim se, da vstanem iz postelje, a pod tušem moje roke postanejo vijolične. Zbada me v predelu srca. Postanem tako omotična, da se moram usesti. Potrebujem stalno pomoč. Ne morem voziti avta. Z možem sva se preselila bližje mojim staršem. Podporo imam, vendar se počutim kot breme. Dolgčas je moj stalni spremljevalec. Igram videoigre in preživljam čas na spletu. Prežemajo me občutki krivde, jeze, samopomilovanja. Enkrat na teden obiskujem terapijo, ki mi pomaga. Poskušam se sprijazniti, da se ne bom kar na lepem zbudila zdrava. Poskušam se osvoboditi pričakovanj, a obenem obžalujem. Občutek je, kot da sem se predala."