Od nekdaj je bilo za športnike v atletiki največji uspeh podreti svetovni rekord  v njihovi panogi. Bo to v prihodnosti nemogoče brez prepovedanih snovi? Kdaj bodo atleti dosegli zgornjo mejo človeške zmogljivosti?

So rekorderji rojeni ali narejeni?

Za vsakim uspehom atleta stoji več tisoč ur treninga, pravilna življenjski slog in uspešna mentalna priprava. Vsak dan se mora športnik popolnoma predati svoji panogi, da bi lahko nekoč uspel zmagati tekmovanje in podirati rekorde.

A brez pravilne genske zasnova tudi najizčrpnejši trening ne bo prinesel želenega učinka. "Uspeh je kombinacija pravilnih genov in trdega treninga," ugotavlja britanski športni znanstvenik Greg Whyte.

Pri angleški svetovni rekorderki v maratonu Pauli Radcliffe so znanstveniki že pri 17. letih odkrili, da lahko njena pljuča sprejmejo veliko več kisika kot je običajno za taka leta. Ob tem pa je Radcliffova  trenirala dnevno. "Moje telo zdrži izjemno veliko treningov," je nekoč o pripravah za tekmovanja dejala svetovna rekorderka.

Pri britanskemu tekaču na 110 metrov z ovirami Colinu Jacksonu, ki je leta 1993 postavil svetovni rekord,  so zdravniki ugotovili, da je 25 odstotkov njegovih mišic tako imenovano hitro odzivnih. To mišično tkivo je tako redko, da so zdravniki pri drugih športnikih našli največ dva odstotka takih mišic.

"Zelo blizu smo zgornji meji!"

Po mnenju angleškega znanstvenika Whyta se v nekaterih športnih panogah svetovni rekordi ne bodo več spremenili. "Zelo blizu smo zgornji meji možnega. Dvomim, da bo nekomu uspelo podreti svetovni rekord Paule Radcliffe v maratonu, dvomim tudi, da bi lahko moški kadarkoli tekli na sto metrov pod devetimi sekundami, to je znanstvena fantastika," ugotavlja Whyte.