"Nisem se posebej pripravljal, po teh cestah v Ljubljani se pravzaprav nisem še nikoli vozil," je dejal zmagovalec druge etape Luka Mezgec in dodal: "Včeraj smo si vsi tisti, ki imamo v zadnjih kilometrih svoje naloge, šli z avtom ogledati zadna dva kilometra. Malce sem razložil, kaj si želim, ampak se je vse skupaj z dežjem seveda spremenilo."
V prvi etapi, ki se je končala v Kočevju je bil slovenski sprinter v ekipi Orica-Scott tretji in kar nekoliko razočaran nad uvrstitvijo. "Včeraj je bil šus v nogah, danes pa pravzaprav tisto, kar jaz počnem. Kakšnih 500 metrov sprint na vso moč," je o tokratnem ciljnem sprintu dejal Kamničan.
"Nisem se sprostil do zadnjih metrov, ker sem vseskozi mislil, da mi nekdo diha za ovratnik. Malce sem pogledoval nazaj, a nisem videl kakšne gume. Tik pred ciljem sem pogledal bolj natančno in videl, da sem sam, takrat sem se pa sprostil. Zelo lepo je spet kot prvi prekolesariti ciljno črto."
Zaradi hudega naliva, ki je tik pred prihodom kolesarske karavane v Ljubljano razmočilo ceste, je bil konec etape zaznamovan s številnimi padci. "Zagotovo sem bil živčen. Videl sem, da jih je vedno več na tleh. Pogledoval sem nazaj in opazil, da so fantje začeli 'bremzati', to sem izkoristil in napadel. Dejal sem si, da če bom padel, bom pač padel. Drug ne bom, boljše je, da padem, če že ne morem zmagati," je svojo taktiko v zadnjem kilometru etape opisal Mezgec.
"Vedno se bojiš mokrih cest, parkrat sem že grdo padel in zato dobiš ta strah. Hitreje od tega, koliko se guma drži ceste, ne moreš iti. Ko je takšen naliv in mokro cestišče, se hitrost precej zmanjša. Dostikrat oceniš, da je nevarnost previsoka glede na odstotke možnosti za uspeh, ampak danes sem vedel, da me bo spodbujalo veliko prijateljev in sem tvegal več kot ponavadi," je še dodal.
Z njegovim razmišljanjem se zagotovo ne strinja njegova soproga, ki je še drugi dan zaporedoma živčno spremljala finale etape. Ko je videla padec, je proti ekranu gledala le še z enim očesom, a jo je na koncu Mezgec potolažil s šopkom.
Znani obrazi med gledalci so mu dodatno motivacijo dajali sicer skozi celotno etapo. "V Kamniku, ves gorenjski konec, je bilo ob cesti veliko znancev, ki jih že dolgo časa nisem videl, ker sem že kar dolgo v tujini. Zelo redko pridem v domače kraje, če že pridem, je to le za kratek Bilo je super, da sem jih lahko vsaj malce pozdravil, čeprav sem se vozil mimo s 50 km/h. Ko še nisem bil v tujini, sem razmišljal v čem je fora. Zakaj slovenski kolesarji tako radi vozijo na domači dirki? Zdaj pa to že čutim. Vrnil sem se po petih letih. Cela ekipa je prišla v Slovenijo, kažem jim, kje sem nekoč treniral, kje sem bil rojen ... Bil sem res vzhičen. Malce so se mi smejali, ko sem razlagal, kje imajo dobre pizze (smeh). Vsi pa pravijo, da je Slovenija res, res zelo lepa in mislim, da se bo marsikdo od naših sem vrnil na dopust."
Mezgec se zaveda, da v tretji etapi, ki se konča z vzponom na Roglo, nima pravih možnosti za ohranitev zelene majice vodilnega. Naslednji visoki cilj bo zanj predtsavljal morebitni sprint v zadnji etapi v Novem mestu: "Odvisno, kako se bo odvijal konec. Morda bo zaprto, morda pa boš imel 'clear run' (odprto pot; op.p.). Če me bo ekipa znova lepo pripeljala do sprinta, potem vsekakor imam možnosti za še eno zmago. Jutri se bom poskušal čim bolj spočiti v vožnji na Roglo."
Na dirki po Sloveniji je prvi sprinter ekipe, drugače je na nekoliko večjih dirkah, ko mora opravljati vlogo tistega, ki pripravi dobro mesto za zadnji napad moštvenega kolega. "Včasih pogrešam vlogo prvega sprinterja, včasih pa ne. Če nisi tisti kapetan, ki mora biti iz dirke v dirko delati rezultate, je manj pritiska. Temu sem tudi prilagodil trening. Delam daljše sprinte, ker zadnjih 200 metrov pravzaprav ne delam več. Tistega pritiska pa ni, kar mi je všeč. Ne želim si biti velikokrat pod pritiskom. Če si prvi sprinter, včasih dan pred dirko težje zaspiš in podobno."