Predsednik olimpijskega komiteja (OKS) Janez Kocijančič, predsednik rokometne zveze Slovenije (RZS) in predsednik uprave Gorenja Franjo Bobinac, nekdanji predsednik RZS in ljubljanski župan Zoran Janković, nekdanji slovenski predsednik Milan Kučan, legendarni slovenski telovadec Miro Cerar, selektor slovenske moške reprezentance Boris Denić ter njegov pomočnik Bojan Čotar, reprezentančni soigralec Gregor Cvijić in mnogi drugi so se danes vpisali v žalno knjigo, ki bo v sejni sobi Zavoda Tivoli odprta do srede, 26. oktobra, do 18. ure.

"Iztok je bil izrazit športni voditelj, lider ekipe, človek izjemnih igralskih in človeških kvalitet. Njega in njegovo vlogo v slovenskem športu bomo vsi zelo pogrešali," je v spomin na Puca dejal predsednik OKS Kocijančič, medtem ko je Bobinac dodal: "Moram priznati, da Iztoka osebno nisem dobro poznal, kot velik ljubitelj športa pa sem ga vseskozi spremljal in navdušujoče gledal, kako je bil pravi vodja bodisi na igrišču bodisi izven njega. V teh žalostnih dneh se radi spomnimo preteklosti, na velike uspehe slovenskega, pa tudi hrvaškega in jugoslovanskega rokometa, katerega pomemben del je bil tudi Iztok Puc. Prepričan sem, da je bil Iztok človek, ki se bo trdno vtisnil v spomin svetovnega rokometa, glede tega smo lahko ponosni, da je igral tudi za Slovenijo."

Nekdanji slovenski predsednik Kučan, ki je v Sydneyju leta 2000 spremljal prvi slovenski nastop v moštvenih športih na olimpijskih igrah – Slovenija se je čez štiri leta vnovič uvrstila tudi na olimpijski turnir v Atenah – je o Pucu dejal: "Iztok je bil pravi športnik, ki je vsak dan svojega življenja poskušal spremeniti v zmago na igrišču ali izven njega. Na žalost te zadnje bitke, te zadnje tekme, ni zmagal."

Puc je rokometno kariero začel v Šoštanju, nastopal pa je tudi za Borac iz Banjaluke, Zagreb, Celje Pivovarno Laško in Prule. Bil je edini rokometaš na svetu, ki je na olimpijskih igrah nastopal za tri različne reprezentance. Leta 1988 v Seulu je osvojil bronasto kolajno z Jugoslavijo, leta 1996 je bil s Hrvaško v Atlanti zlat, leta 2000 pa je bil s Slovenijo v Sydneyju osmi. Na klubskem področju je z Zagrebom dvakrat zmagal v evropski Ligi prvakov. Za Slovenijo je zbral 34 nastopov in dosegel 120 golov.

Po končani igralski karieri je bil nekaj časa direktor Prul 67, nato pa se je preselil v ZDA in življenje posvetil teniški karieri svojega sina Boruta. V zadnjih tednih in mesecih se je boril z zahrbtno boleznijo, ki ga je na koncu tudi premagala. Rak se je s pljuč razširil še na jetra in eden najboljših slovenskih, evropskih in svetovnih rokometašev vseh časov je po boju s hudo boleznijo umrl v ZDA.

Pucova zadnja želja je bila, da polovico njegovega pepela raztresejo v Novalji na Pagu, drugo polovico pa na mestu, kjer je pokopana njegova mama.