Nekdanji slovenski atlet Marko Račič danes praznuje stoti rojstni dan. V Adlešičih v Beli Krajini rojeni Račič, tudi Bloudkov nagrajenec, je najstarejši slovenski še živeči olimpijec, zaradi pandemije novega koronavirusa pa praznovanje ne bo tako, kot bi sicer bilo ob tem visokem jubileju.

Ob 17. uri bo predsednik Olimpijskega komiteja Slovenije (OKS) Bogdan Gabrovec govoril prek video povezave z Račičem in z 90-letno Ružo Vojsk, nekdanjo telovadko in članico olimpijske reprezentance leta 1948 v Londonu.

Stoletnico bo Račič zaradi pandemije novega koronavirusa proslavil v družinskem krogu in z nekaj prijatelji iz rodne Bele Krajine. Živi v slovenskem glavnem mestu v bližini nekdanje Tobačne tovarne, a sam ni nikoli kadil. "No ja, kakšno drugo pregreho sem si občasno sicer privoščil, kako da ne, kadil pa res nisem nikoli," je v smehu pripomnil Račič.

Bloudkov nagrajenec je med drugim nastopil na poletnih olimpijskih igrah leta 1948 v Londonu ter v teku na 400 m prišel do polfinala. Poleg tega je 1946 v Oslu in 1950 v Bruslju nastopil na Evropskem atletskem prvenstvu. Uspešno je zastopal barve Jugoslavije tudi na Balkanskih igrah.

Svojo prvo uradno tekmo je odtekel pri sedemnajstih – na 100 m, kasneje je osvajal naslove in kolajne tudi na še enkrat daljši stezi. Po končani srednji šoli je pot Marka Račiča zanesla v Beograd, kjer je na Institutu za šport nadaljeval s treningi. Postal je član Partizana in njegova atletska kariera ter uspehi so planili k višku. Številni naslovi državnega prvaka in odlični rezultati so mu utrli pot na mednarodno prizorišče. V času kariere je dosegel več kot 20 državnih rekordov v različnih atletskih disciplinah.

Tudi po končani karieri je nadaljeval z delom v atletiki, kjer je opravljal številne funkcije. Leta 1953 je postal trener in bil od leta 1960 do 1968 trener ženske atletske vrste Jugoslavije. Svoje bogato znanje je kot trener razdajal mladim tudi v Kuvajtu in na Švedskem. Kasneje je bil znan atletski sodnik. Bil je član organizacijskega komiteja Sredozemskih iger v Splitu leta 1979, zimskih Olimpijskih iger v Sarajevu leta 1984 in letne Univerzijade v Zagrebu leta 1987. Kot sodnik je do devetdesetega leta starosti sodil na 1500 tekmah.

Ko so bile še dovoljene javne prireditve, se jih je vedno rad udeleževal. "Lani je bila prireditev Atletske zveze Slovenije v Novem mestu, bil sem tam, na Športnika leta rad pridem v Cankarjev dom, tudi drugam, če me povabijo. Veseli so me tudi moji nekdanji športni sodelavci, da sem v teh letih še tako pri močeh."

A pravi, da mu kljub temu doma ni dolgčas. "Gledam televizijo, veliko rešujem križanke, sudoku, sestavljanke, berem knjige. Vmes me še kličejo razni ljudje."

Ima sina Gorazda in hčerko Mojco, pri kateri živi po smrti žene Vande pred dvema letoma, ter dva vnuka. "Ne morem prehvaliti hčerke, kako je do mene pozorna. Zajtrk pa si še vedno delam sam, imam vse nakupljeno ter s tem ni težav. Prej je hčerka, ki je vegetarijanka, kuhala za oba, pa je potem našla kuhinjo in sedaj sem preskrbljen za kosilo. Za večerjo mi še od kosila ostane, ker toliko hrane prinesejo, pa še doma imam vsega na voljo."